Papež Zefirin (198/9–217): rimski škof – življenje, montanizem in adopcionizem
Papež Zefirin (ok. 198/9-217 po Kr.) je bil petnajsti papež, njegov uradni naziv pa je rimski škof Katoliške cerkve. Služil je sedemnajst let, vendar je veljal za šibkega in neučinkovitega papeža brez izobrazbe, ki se je močno zanašal na svojega diakona Kalista, ki bo postal naslednji papež.
V njegovem času je obstajala skupina ljudi, ki so prakticirali montanizem in adopcionizem ter pridigali stvari, ki so bile v nasprotju z naukom katoliške Cerkve. Obe skupini sta učili, da je bil Jezus Kristus sveta oseba, vendar ne Božji sin. Takratni teologi so bili zelo razočarani nad papežem Zefrinom, ker ni ostro ukrepal proti tem skupinam. Menili so, da je šibek papež.
Njegov praznik praznujemo 26. avgusta.
Življenje in izvolitev
O zgodnjem življenju Zefrina viri poročajo zelo malo; ni znanih zanesljivih podatkov o njegovem rodu ali izobrazbi. Pred izvolitvijo je bil po nekaterih poročilih diakon v Rimu, kar je bilo redno v tistem obdobju, ko so člani ključnih cerkvenih funkcij pogosto prihajali iz škofove hierarhije. Leta njegove pontifikata so običajno navajana kot ok. 198/9–217 po Kr., ko je bil na čelu rimske Cerkve približno sedemnajst let.
Vodenje Cerkve in kritik
Zefrin je v tradiciji pogosto opisan kot papež brez visoke teološke izobrazbe, ki se je močno zanašal na svetovalce, zlasti na diakona Kalista (viri ga omenjajo kot vplivno osebo v Cerkvi tistega časa). Ta odvisnost in omejen odziv na teološka vprašanja sta privedla do kritik s strani nekaterih sodobnih cerkvenih avtorjev. Pomemben kritik je bil Hipolit Rimljan, ki je Zefrina in kasneje tudi Kalista obtoževal popuščanja pri boju proti herezijam in napačnim učenjem.
Montanizem in adopcionizem — narava sporov
Pod Zefrinovo pontifikatom so se v krščanskem svetu nadaljevali spori z gibanjem montanistov in z različnimi učenji, ki jih zgodovinski viri imenujejo adopcionistična. Kratka pojasnila:
- Montanizem: karizmatično prerokovalsko gibanje, ki se je pojavilo v Frigiji (Mala Azija) v 2. stoletju. Montanisti so poudarjali nove prerokbe in strožjo askezo ter v nekaterih primerih izzivali avtoriteto lokalnih škofov. Cerkveni voditelji so to gibanje pogosto videli kot motnjo enotnosti in nauka.
- Adopcionizem (v splošnem pomenu): zbirko teorij, po katerih je bil Kristus v času svojega človeškega življenja na poseben način »posvojen« ali prejel Božanstvo v določenem trenutku, kar nasprotuje nauku o popolni in nespremenljivi božji naravi v krščanski ortodoksiji. V 2. stoletju so se pojavljale različne različice teh idej, ki so sprožile odzive teologov.
Ti spori so bili predmet žive debate med rimskimi teologi. Nekateri pisci tistega časa so obtoževali Zefrina, da ni dovolj odločno ukrepal proti napačnim učenjem, zaradi česar je dobil sloves šibkega vodje v očeh določene intelektualne elite.
Odziv teologov in zgodovinska pričevanja
Večina informacij o Zefrinu izhaja iz del zgodnjih cerkvenih zgodovinarjev in cerkvenih avtorjev, kot sta Eusebij ali Hipolit (njegova dela so znana po kritičnih opazkah o nekaterih rimskih škofih). Ti avtorji pogosto poudarjajo spore in nezadovoljstvo z vodenjem Cerkve, zato je treba njihove ocene razumeti v kontekstu notranjih tehnih spopadov tistega časa.
Ker so viri iz 2. stoletja redki in pogosto pristranski, zgodovinarji ocenjujejo Zefrinovo vlogo ambivalentno: z ene strani kot papeža, ki je ohranil red v Cerkvi v težkih časih, z druge pa kot osebo, proti kateri so nekateri teologi izrazili ostro kritiko zaradi neodločnosti pri sodbah o nauku.
Zapuščina in čaščenje
Zefrin je tradicionalno v katoliškem koledarju upoštevan kot svetnik; njegov god je 26. avgusta. V zgodovinskih zapisih ni enotnega mnenja glede njegovega osebnega značaja, vendar ostaja v hierarhiji papežev kot pomemben predstavnik zgodnje rimske Cerkve v obdobju nastajanja in utrjevanja doktrin.
O njegovem pokopu in točnih krajih so tradicije skope; na splošno velja, da so mnogi rimskokatoliški škofi iz tega obdobja pokopani v rimskih katakombah ali v poznejših cerkvenih spomenikih, čeprav natančni arheološki podatki niso vedno ohranjeni.
Zaključek
Papež Zefrin predstavlja primer zgodnje cerkvene osebnosti, o kateri vemo le omejeno, a je bila recimo v središču razprav o pravilni veri in disciplini. Njegov pontifikat je bil zaznamovan z notranjimi sporih, pojavom novih verskih gibanj in oblikovanjem stališč, ki bodo v naslednjih stoletjih vplivala na razvoj krščanske teologije in cerkvene prakse.
Sklic
1. ↑ Richard P. McBrien, Življenja papežev: Petra do Janeza Pavla II, (San Francisco: Harper San Francisco, 1997), str. 42.
2. ↑ Richard P. McBrien, Življenja papežev: Petra do Janeza Pavla II, (San Francisco: Harper San Francisco, 1997), str. 42, 43
3. ↑ Richard P. McBrien, Življenja papežev: Petra do Janeza Pavla II, (San Francisco: Harper San Francisco, 1997), str. 43.
| · v · t · e | ||||||||
| ||||||||
| aBenedikt IX. se na "Seznamu papežev" pojavi trikrat... bNi Janeza XX in Benedikta X. |
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil papež Zefirin?
O: Papež Zefirin je bil petnajsti papež Katoliške cerkve, ki je služboval približno 198/9-217 pr. n. š. Znan je tudi kot rimski škof.
V: Kateri so bili nekateri nauki montanizma in adopcionizma?
O: Montanizem in adopcionizem sta učila, da je bil Jezus Kristus sveta oseba, vendar ne Božji sin, kar je bilo v nasprotju z naukom Katoliške cerkve.
V: Kako so teologi gledali na papeža Zefrina?
O: Takratni teologi so menili, da je papež Zefrin šibak, ker ni ostro ukrepal proti tem skupinam, ki so pridigale stvari, ki so bile v nasprotju z naukom Katoliške cerkve.
V: Kdo je postal papež po Zefirinu?
O: Po papežu Zefirinu je postal papež njegov diakon Kalist.
V: Kako dolgo je bil papež?
O: Kot papež je služil sedemnajst let.
V: Ali je veljal za izobraženega človeka?
O: Ne, veljal je za neizobraženega človeka, ki se je močno zanašal na svojega diakona Kalista, da mu bo pomagal in svetoval.
V: Kdaj se praznuje njegov praznik?
O: Njegov praznik praznujemo vsako leto 26. avgusta.
