Italijanska združitev (italijansko Unità d'Italia), znana tudi pod imenom Risorgimento (v prevodu vstajenje), se nanaša na italijansko gibanje, ki je v 19. stoletju združilo italijanske države. Gibanje se je začelo leta 1815 z dunajskim kongresom. Končalo se je leta 1871, ko je Rim postal glavno mesto Kraljevine Italije, in sicer po zaslugi grofa Cavourja, piemontskega predsednika vlade, ter Giuseppeja Garibaldija - italijanskega nacionalnega junaka, ki je združil jug. Tako je kralj Viktor Emanuel postal prvi italijanski kralj.

Zakaj je prišlo do Risorgimenta

Po napoleonskih vojnah in z Dunajskim kongresom (1815) je bila Italija razdeljena na več držav in okupiranih ozemelj: Kraljevina Sardinija (Piemont), Kraljevina Dve Siciliji na jugu, papeška država s središčem v Rimu, avstrijska oblast v Lombardiji in Benečiji ter več manjših vojvodin. V 19. stoletju so naraščali liberalni, nacionalni in republikanski ideali. Gospodarska in kulturna povezanost, skupen jezik in želja po politični modernizaciji so spodbudili gibanja za združitev.

Glavni tok dogodkov (kratka kronologija)

  • 1815: Dunajski kongres utrdi delitev Italije in obnovi konservativne režime.
  • 1820–1830: Prve ustanove tajnih združenj (npr. Karbonari) in upori proti konservativnim režimom; večina je bila zatrta.
  • 1831–1834: Giuseppe Mazzini ustanovi gibanje Mlada Italija (Giovine Italia), ki zagovarja republiko in narodno enotnost.
  • 1848–1849: Revolucije po Evropi dosežejo Italijo; izbruhnejo vstaje in prva italijanska vojna za neodvisnost proti Avstriji, vendar neuspeh in povratek avtoritarnih sil.
  • 1859: Druga italijanska vojna za neodvisnost – Sardinija (Piemont) s francosko podporo premaga Avstrijo (pomenljivi spopadi: Magenta, Solferino). Posledica je pripojitev Lombardije k Sardiniji.
  • 1860: Garibaldi s svojo odpravo "Tisoč" osvobodi Kraljevino Dve Siciliji; južne države se priključijo Sardiniji.
  • 1861: Proglasitev Kraljevine Italije z Viktorjem Emanuelom II. za kralja (država še ni popolnoma združena; Rim in Benečija ostajata zunaj).
  • 1866: Tretja vojna za neodvisnost – zavezništvo Italije s Prusijo proti Avstriji vodi k pripojitvi Benečije po pruski zmagi nad Avstrijo.
  • 1870: Franco-pruska vojna prisili francoske čete, da zapustijo Rim; italijanska vojska zavzame Rim (osvajanje Rima) in konec leta 1871 postavi Rim za prestolnico Kraljevine Italije.

Ključne osebe

  • Camillo Benso, grof di Cavour – premišljen piemontski državnik in premier, ki je z zunanjepolitičnimi dogovori (zlasti z Napoleonom III.) in notranjimi reformami pripravil teren za združitev. Cavour je bil glavni predstavnik liberalne politike in monarhistične poti združitve.
  • Giuseppe Garibaldi – vojaški voditelj in popularni nacionalni junak, znan po ekspediciji "Tisoč" (1860), ki je pripeljala do priključitve južnih območij Kraljevini Sardiniji.
  • Giuseppe Mazzini – ideolog in vodja republikanskega gibanja Mlada Italija; zagovarjal je narodno vstajenje in enotno republiko, bil pa je pomemben pri širjenju nacionalne zavesti.
  • Viktor Emanuel II. – kralj Sardinije, kasneje prvi kralj združene Italije; njegova monarhija je bila sprejeta kot kompromis med različnimi političnimi silami.
  • Tuja sila: Avstrija je bila glavni nasprotnik združitve v severni Italiji; Francija je igrala prelomno vlogo kot zaveznik in kasneje kot oviratelj (francoska zaščita Papeške države do 1870).

Različne politike in ideje

Risorgimento ni bil enoten gib; v njem so sodelovale različne skupine z različnimi cilji:

  • republikanci (Mazzini) so želeli demokratično republiko;
  • liberalni monarhisti (Cavour in piemontska elita) so podpirali ustavno monarhijo kot pot do združitve;
  • romantični nacionalisti in množice, ki so sledile vojaškim voditeljem, kot je bil Garibaldi.
Zgledov strategije: diplomacija in vojaške operacije so se prepletale z ljudskimi vstajami in plebisciti, ki so pogosto odločali o priključitvah posameznih ozemelj.

Posledice in izzivi po združitvi

Združena Italija je prinesla politično enotnost, vendar je naletela na številne težave:

  • neenak razvoj sever–jug ter gospodarske in socialne razlike (fenomen "Mezzogiorno" in razširjeno razbojništvo na jugu);
  • konflikt med novo državo in papeštvom — papež je izgubil svojo državno oblast in se je več let upiral kot "zatiranec" v Vatikanu;
  • potreba po institucionalni in upravni integraciji različnih pravnih sistemov, vojsko in davčni sistem;
  • masovna emigracija v poznejših desetletjih kot posledica gospodarskih stisk in iskanja boljših priložnosti v tujini.
Kljub tem izzivom je Risorgimento postavil temelje za moderni italijanski narod in vplival na oblikovanje nacionalne identitete, jezika ter kulturnih zavedanj v 19. in 20. stoletju.

Kje najti več

Za poglobljeno razumevanje so koristni študiji o diplomatskih dogovorih Cavourja, Garibaldijevih vojaških pohodih, Mazzinijevih spisih in poročilih iz revolucij 1848–49. Tudi lokalne zgodbe o odporu, socialnih gibanjih in gospodarskem preoblikovanju po združitvi dajejo celovitejšo sliko procesa.