Dolgonosi bandikot (Perameles nasuta) — opis, življenjski prostor in ogroženost
Dolgonosi bandikot, Perameles nasuta, je mali do srednje velik marsupial iz družine bandikotov, ki živi vzdolž vzhodne obale Avstralije od Viktorije do Queenslanda. Najdemo jih tudi na otoku Tasmanija. Obstajajo štiri vrste dolgonosih bandikutov, vendar Perameles nasuta običajno naseljuje gozdove in deževne gozdove ter grmiščne predele ob obali.
Opis
Dolgonosi bandikuti so prepoznavni po podolgovatem smrčku, ki jim omogoča iskanje žuželk, glist in drugih nevretenčarjev v tleh. Imajo kratko, gosto dlako v sivih, rjavih ali rdečkasto rjavih tonih, močne sprednje tace za kopanje in relativno kratke zadnje tace. So nočne in skromne živali, ki se zaradi svojega načina življenja pogosto skrivajo v gostem grmovju ali v votlih stokih.
Življenjski prostor in prehrana
Bandikuti si zgradijo skrita gnezda iz listja in trave v grmovju, pod votlimi hlodi ali v starih zajčjih brlogih. So prilagodljivi glede habitata, vendar potrebujejo gosto pokrovnost, kjer lahko skrivajo gnezda in najdejo hrano. Njihov prehranski spekter je širok:
- pojedajo žuželke, ličinke, gliste in druge nevretenčarje;
- uživajo tudi semena, sadje, korenine in gobe;
- iskanje hrane poteka predvsem ponoči z vohanjem in izkopavanjem tal z močnimi sprednjimi tacami.
Razmnoževanje in življenjski cikel
Bandikuti imajo izjemno kratko obdobje brejosti med vsemi sesalci — pri nekaterih vrstah le okoli dvanajst dni — in zato zelo hitro stopnjo razmnoževanja. Mlada razvijejo v maternici, nato se preselijo v maternico (vrečko), kjer se pritrdijo na sesek in dokončajo razvoj. Tipičen vrsti ciklus omogoča več leg v enem letu, če so razmere ugodne.
Vedenje
So večinoma samotne živali, čeprav se območja gnezdjenja lahko prekrivajo. Aktivne so predvsem ponoči (nočne), čez dan počivajo v gnezdu. Zaradi svojega načina prehranjevanja in kopanja pomembno vplivajo na strukturo tal in razširjanje semen, s čimer prispevajo k zdravju ekosistema.
Nevarnosti in ogroženost
Čeprav so bandikuti zakonsko zaščiteni, se njihove populacije soočajo s številnimi grožnjami:
- izguba in fragmentacija habitata zaradi kmetijstva, urbanizacije in razvoja stanovanjskih območij;
- uvrščeni plenilci, kot so psi, domače mačke in lisice, ki jih lovijo;
- uvrščene vrste, na primer zajci, so v nekaterih območjih spremenili rastlinsko sestavo in naredili habitat manj primeren za bandikute;
- spremembe režima požarov in cestne nesreče (roadkill) prav tako prispevajo k upadanju številčnosti.
V okolici Sydneyja so lokalne populacije uvrščene na seznam ogroženih vrst, zlasti zaradi močne urbanizacije in vpeljanih plenilcev.
Varstveni ukrepi
Za zaščito dolgonosih bandikutov se izvajajo različni ukrepi, kot so:
- ohranjanje in obnova naravnega habitata ter vzpostavljanje koridorjev za povezovanje razdrobljenih populacij;
- nadziranje invazivnih plenilcev (npr. programi za zmanjševanje populacije lisic in feralnih mačk);
- omejevanje širjenja zajcev in drugih vrst, ki spreminjajo rastlinski pokrov;
- izobraževalne kampanje in zakonodajna zaščita, ki pripomorejo k zmanjšanju motenj v območjih, kjer živijo bandikuti;
- v posebnih primerih so izvedene tudi preselitve in programi za obnovo populacij.
Pomen
Dolgonosi bandikuti so pomemben del avstralskih ekosistemov: z izkopavanjem tal pripomorejo k prezračevanju tal, razvozu organskih snovi in širjenju semen. Ohranjanje njihovih populacij je zato pomembno tako z vidika biotske raznovrstnosti kot zdravja habitatov.
Čeprav imajo bandikuti velik potencial za hitro razmnoževanje, bodo brez trajnostnih varstvenih ukrepov in nadzora nad invazivnimi vrstami njihove populacije še naprej ranljive, zlasti v bližini urbanih območij.
Dolgonosi bandikut, ki ga je narisal John Gould
Opis
Dolgonosi bandikot je majhna žival, dolga od 20 do 42,5 cm, s tankim repom, podobnim podganjemu, dolgim od 7,5 do 17 cm. Tehtajo od 0,5 do 1,9 kg. Pokrita je z grobim sivim do rjavim kožuhom, včasih s pridihom rumene ali oranžne barve. Njihovo podbradje je kremaste barve. Ker so samice močeradi, imajo zadaj odprto vrečo, v kateri nosijo mladiče. Na sprednjih nogah imajo pet prstov s kremplji.
Vzreja
Dolgonosi bandikuti živijo sami in pogosto odganjajo druge bandikute. Njihova gnezditvena sezona je odvisna od regije, v kateri živijo. Samica rodi dva ali tri mladiče po kratki 12-dnevni brejosti. Majhni, slepi in brez dlake, približno 13 mm dolgi mladiči se nato preselijo v vrečo, kjer lahko pijejo mleko iz osmih bradavic samice. Vrečko zapustijo pri približno 54 dneh. Takrat je samica pripravljena na ponovno razmnoževanje. živijo od tri do pet let.
Dieta
Dolgonogi bandikot je nočna žival, ki ponoči pride ven, da bi našla in pojedla žuželke, hrošče, polže, črve, miši, kuščarje in drevesne korenine. Da bi našle hrano, jo lahko zavohajo. S sprednjimi kremplji izkopljejo dovolj veliko luknjo, da lahko s svojim dolgim nosom poiščejo hrano. Na mestnih območjih so lahko zelo nepriljubljeni, ker prekopavajo vrtove. Med iskanjem hrane piskajo z visokimi toni.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je dolgonogi bandikot?
O: Dolgonosi bandikot je majhen močeradov sesalec, ki živi ob vzhodni obali Avstralije od Viktorije do Queenslanda in ga najdemo v gozdovih in deževnih gozdovih.
V: Koliko vrst dolgonosih bandikutov obstaja?
O: Obstajajo štiri vrste dolgonosih bandikutov.
V: Kje živijo dolgonosi bandikuti?
O: Dolgonosi živijo v majhnih skritih gnezdih med grmovjem, votlimi hlodi ali starimi zajčjimi brlogi.
V: Kakšna je gestacijska doba dolgonogega bandikota?
O: Dolgonogi bandikut ima najkrajšo gestacijsko dobo med vsemi sesalci.
V: Kako ogrožena je dolgoprsta kuščarica?
O: Dolgonosi so ogroženi, ker so območja, na katerih radi živijo, izkrčena za kmetovanje ali stanovanja, poleg tega pa jih lovijo psi, mačke in lisice.
V: Katera žival je povzročila škodo v življenjskem okolju dolgoprsih pasavcev?
O: Zajci so pojedli veliko rastlin in jih naredili neprimerne za bandikute.
V: Ali so dolgonosi bandikuti zakonsko zaščiteni?
O: Da, bandikuti so zakonsko zaščiteni.
