Glavni histokompatibilnostni kompleks
Glavni histokompatibilnostni kompleks (MHC) je molekula na zunanji strani imunskih celic, kot so bele krvničke. Pri vseh vretenčarjih ga kodira velika družina genov.
Funkcija molekul MHC je zaznavanje tujih antigenov in s tem prisotnosti "tujih" beljakovin. Na celično površino vežejo peptidne fragmente patogenov. Ko so tam, jih prepoznajo celice T. Adaptivna imunost je odvisna od te reakcije.
Učinkovitost
Zaradi dveh lastnosti molekul MHC se patogeni težko izognejo imunskemu odzivu.
1. MHC je poligenski. Obstaja več različnih genov, tako da ima vsaka oseba ali žival nabor molekul MHC, ki vežejo nekoliko drugačen razpon peptidov.
2. Geni MHC so zelo polimorfni. To pomeni, da je v populaciji več različic alelov vsakega gena. Polimorfizem je tako velik, da v mešani populaciji ni dveh posameznikov s popolnoma enakim naborom genov in molekul MHC, z izjemo enojajčnih dvojčkov.
Prisotnost številnih različnih alelov v populaciji pomeni, da bo skoraj vedno obstajal posameznik s specifično molekulo MHC, ki bo lahko naložil ustrezen peptid za prepoznavanje določenega mikroba. Evolucija polimorfizma MHC pomeni, da populacija ne bo podlegla novemu ali mutiranemu patogenu, saj bodo vsaj nekateri posamezniki sposobni razviti ustrezen imunski odziv, ki bo premagal patogen. Razlike v molekulah MHC so posledica dedovanja različnih molekul MHC.
Presaditve
Presaditve so omejene na tiste, pri katerih sistem MHC v testih skladnosti tkiv povzroči najmanjšo reakcijo.
Avtoimunske bolezni
Do avtoimunske bolezni pride, ko imunske celice ne prepoznajo molekul MHC drugih celic in začnejo napadati lastno telo.
