Malik Mir Sultan Khan (1905 – 25. april 1966) je bil največji šahovski mojster svojega časa iz Azije in eden najbolj nenavadnih in navdihujočih primerov naravnega talenta v zgodovini igre. Rodil se je v Pandžabu v času Britanske Indije in je bil v službi svojega pokrovitelja, polkovnika in later Sir Umarja Hayata Khana, ki ga je odpeljal v Veliko Britanijo ter mu omogočil stik z evropskim šahom in vrhunskimi igralci tistega obdobja.

Zgodnje življenje in začetki v šahu

Sultan Khan se je pri devetih letih naučil indijske oblike šaha, ki se je še ohranila v določenih pravilih starega arapskega šaha. Glavna razlika je bila, da pešci niso imeli možnosti prvega dvokoraka, kar je zmanjšalo pomen obsežne otvoritvene teorije in pozivalo k počasnejšemu, manevrskemu stilu igre. Zaradi tega se je njegova zgodnja šahovska izobrazba bolj osredotočala na praktično igro, računanje in položajni smisel kot na obsežne teoretične priprave.

Ko je bil star okoli 21 let, je bil že najmočnejši igralec v Pandžabu. Sir Umar ga je vzel v svoje gospodinjstvo, da bi mu omogočil učenje evropske različice igre in stike z uglednimi mojstri. Leta 1928 je Sultan Khan osvojil državno prvenstvo vse Indije z izjemnim izkupičkom osem zmag, en neodločen izid in brez porazov.

Vzpon na mednarodni sceni (1929–1933)

Po začetnih treningih pri britanskih mojstrih se je Sultan Khan prijavil na britansko šahovsko prvenstvo in presenetljivo slavil že ob prvem nastopu. V manj kot petletni mednarodni karieri (1929–1933) je v štirih poskusih trikrat osvojil britansko šahovsko prvenstvo (1929, 1932, 1933) ter se z uvrstitvami in rezultati na turnirjih uvrstil med deset najboljših igralcev sveta tistega časa.

Njegovi najpomembnejši turnirski rezultati vključujejo:

  • 2. mesto za Saviellyjem Tartakowerjem v Liègeu 1930;
  • 3. mesto na mednarodnem šahovskem kongresu v Hastingsu 1930–31 za Maxom Euwejem in Joséjem Raulom Capablanco;
  • 4. mesto v Hastingsu 1931–32;
  • 4. mesto v Bernu 1932;
  • deljeno 3. mesto v Londonu 1932 za Aleksandrom Alekhinejem in Salo Flohrom.

V neposrednih dvobojih je leta 1931 premagal Tartakowerja (štiri zmage, pet remijev, trije porazi), leta 1932 pa je tesno izgubil proti Flohru (ena zmaga, trije remiji, dva poraza). Leta 1932 in 1933 je ponovno osvojil britanski naslov, kar je utrdilo njegovo mesto med vrhunskimi tekmovalci.

Šahovske olimpijske igre in reprezentanca

Sultan Khan je trikrat nastopil za Anglijo na šahovskih olimpijskih igrah in vedno igral na prvi deski, kar priča o zaupanju, ki so mu ga izkazali angleški organizatorji:

  • 3. olimpijada, Hamburg 1930: 9 zmag, 4 remiji, 4 porazi (64,7 %);
  • 4. olimpijada, Praga 1931: 8 zmag, 7 remijev, 2 poraza (67,6 %). Med njegovimi dosežki so bile zmage proti Flohru in Akibi Rubinsteinu ter remiji z Alekhinejem, Kašdanom, Grünfeldom, Gideonom Ståhlbergom in Efimom Bogoljubovom;
  • 5. olimpijada, Folkestone 1933: 4 zmage, 6 remijev, 4 porazi — najšibkejši rezultat na olimpijadi, a še vedno proti vrhunskim nasprotnikom tistega časa (Alekhine, Flohr, Kašdan, Tartakower, Grünfeld, Ståhlberg, Lajos Steiner).

Igralni slog in ocena njegovih sposobnosti

Sultan Khan je slovel kot izjemen “naravni” igralec: izjemno natančen v kalkulacijah, s finim občutkom za pozicijo in končnice ter z redko sposobnostjo ustvarjanja praktičnih priložnosti proti močnim nasprotnikom. Ker je izhajal iz indijske različice igre brez sodobne teorije otvoritev, je pogosto prihajal v igre z manj raziskano začetno fazo in nato izkoriščal svoje sposobnosti v srednji igri. Mnogi sodobni komentatorji so ga opisali kot igralca, ki se je ujel z logiko položaja in računanjem, ne z obsežnim učenjem teorije.

Povratek v Indijo in poznejše življenje

Decembra 1933 ga je sir Umar odpeljal nazaj v Indijo. Leta 1935 je odigral še tekmo proti V. K. Khadilkarju, v kateri je v desetih partijah dosegel le en remi, in nato zapustil mednarodni šah. Po vrnitvi se je vrnil k službi v domačem okolju in življenja ni posvetil več tekmovalnemu šahu, zato se je njegov glas na svetovnem prizorišču precej utišal. Umrl je 25. aprila 1966.

Zapuščina in priznanje

Med sodobniki in zgodovinarji šaha je bil Sultan Khan pogosto imenovan "morda največji naravni igralec sodobnega časa". Bil je splošno priznan kot velemojster glede na svoje rezultate in kakovost iger, vendar pa, ko je FIDE po drugi svetovni vojni začel uvajati uradne nazive, mu ti podelitvi niso bili dodeljeni v enaki meri kot nekaterim drugim nekdanjim velikim igralcem. Zaradi njegove zgodnje opustitve mednarodnega tekmovalnega šaha in dejstva, da se je vrnil v tišje okolje, je bil v svetovnih kronikah za čas obdobja pozabljen, a ga šahovska zgodovina danes ponovno odkriva in ceni.

Sultan Khan ostaja pomembna figura tako za indijski in pakistanski šah kot tudi za širšo šahovsko skupnost kot primer izjemnega talenta, ki je v kratkem času dosegel vrhunske rezultate brez predhodne teorijske baze. Njegove partije še vedno študirajo kot vzorec naravnega, ustvarjalnega in taktično močnega pristopa k igri.