Mirza Ghalib

Zgodnje življenje

Rodil se je leta 1796 v Akbarabadu (današnja Agra). Njegov oče Abdullah Beg Khan in stric Nasrullah Beg Khan sta se rodila s prijatelji iz kolegija.

v vojski. Mirza Ghalib je postal sirota, ko je bil star komaj 5 let. Štiri leta je živel pri svojem stricu, ko je tudi ta umrl.  

V Agri je začel govoriti sher. Poročil se je s hčerko nawaba Ilahija Bakša "Maaroofa" in se preselil v Delhi. V Delhiju se je popolnoma posvetil poeziji. Kmalu je obvladal perzijski jezik. Da ga ne bi kdo označil za be-ustad (brez učitelja), si je izmislil zgodbo, da je v njegovi hiši dve leti živel iranski učitelj Abdul Samad, ki ga je učil farsi. Ghalib je bil vedno ponosen na svojo poezijo v perzijščini, vendar je bolj znan po svoji prozi in poeziji v jeziku urdu.

Poznejše življenje

Vedno je živel v pomanjkanju denarja. Po letu 1857 se je podpora kraljevega durbarja ustavila. Prekinili so tudi prejemanje pokojnine od britanske vlade, ker so ga sumili, da podpira upornike. Odpotoval je celo v Kalkuto, da bi ponovno začel prejemati pokojnino, vendar brez uspeha. Odšel je k nawabu iz Rampurja, ki mu je obljubil 200 rupij, če bo živel v Rampurju, in 100 rupij, če bo živel kje drugje. Pokojnina je bila obnovljena tri leta po tem, vendar je bil ves ta denar porabljen za plačilo starih dolgov. Ghalib je umrl leta 1869.

Pisma

Mirza Ghalib ni dolžan le urdujski poeziji, ampak tudi prozi. Njegova pisma so bila temelj lahkega in priljubljenega urdujskega jezika. Pred Ghalibom je bilo pisanje pisem v urdujščini zelo okrasno. Galib je svoja pisma naredil "govoreča", saj je uporabljal besede in stavke, kot da bi se pogovarjal z bralcem. Po njegovem "sau kos say ba-zabaan-e-qalam baateiN kiya karo aur hijr meiN visaal kay ma-zay liya karo" [ iz sto milj se pogovarjajte z jezikom peresa in uživajte v veselju srečanja, tudi ko ste ločeni]. Njegova pisma so bila zelo neformalna, včasih je napisal samo ime osebe in začel pismo. Sam je bil zelo duhovit in je s tem poskrbel, da je bilo njegovo pismo zelo zanimivo. Rekel je: "MaiN koshish karta hooN keH koi aisi baat likhooN jo pa-Rhay kHoosh ho jaaye" [ Želim napisati vrstice, da bi tisti, ki jih bo prebral, v njih užival] Ko je umrla tretja žena enega od njegovih prijateljev, je napisal ... "Allah allah aik woH log haiN jo teen teen dafaH iss qaid say chhooT chu-kaiN haiN aur aik hum haiN keH aik ag-lay pachas baras say jo phaNsi ka phaNda ga-lay meiN paRha hai to naH phaNda hi TuT-ta hai naH dum hi nikalta hai" [Allah Allah, med nami so nekateri, ki so bili trikrat osvobojeni iz zapora, jaz pa imam že 50 let to vrv okoli vratu, niti se ta vrv ne pretrga niti mi ne vzame življenja]. Nekateri učenjaki pravijo, da bi Ghalib imel enako mesto v urdujski književnosti tudi samo na podlagi svojih pisem.

Poezija

Ghalib je v urdujske ghazale poleg ljubezni in lepote dodal vse vidike življenja. Zaradi njega se je platno urdujskega ghazala zelo razširilo.

Ker se je Ghalib zelo ukvarjal s perzijskim jezikom, je v svojih zgodnjih pesmih uporabljal težke besede, njegova domišljija pa je bila takšna, da... "yaa to aap sam-jhay yaa kHuda sam-jhay" [ ali ti (Ghalib) razumeš ali pa Bog razume]

Ghalib ni bil filozof, vendar se je spraševal o stvareh okoli sebe. jub keH tujh bin nahiN koi maujood phir yeH hungaamaH ai kHuda kya hai [ ko poleg tebe ni nikogar; potem, o Bog, zakaj je ta pandemonium]

V njegovih zapisih najdemo tudi nerodnosti, norčuje se iz vsake stvari in vseh, tudi iz sebe. jiss meiN laakhoN baras ki hooreiN hoN aisi jannat ka kya ka-ray koi [ ko bodo ženske stare milijon let, kaj bom naredil s tem rajem]

Toda Ghalibov šer ne učinkuje le takoj na srce, temveč te prisili tudi k razmišljanju. aah ko chahiye aik umr asar ho-nay tak kaun jeeta hai teri zulf kay sar ho-nay tak.

hum nay mana keH tagHaful naH karo-gay lekin kHaak ho jaaayeN-gay tum ko kHabar ho-nay tak.

daame hur mauj meiN hai hulqa-e-sad kaam nihaNg dekheiN kya guz-ray hai qat-ray peH guhar ho-nay tak.