Mirza Ghalib: veliki urdujski in perzijski pesnik, mojster ghazalov (1796–1869)
Mirza Ghalib — veliki urdujski in perzijski pesnik ter mojster ghazalov (1796–1869), najbolj vpliven in priljubljen avtor južnoazijske poezije.
Dabeer-ul-Mulk, Najm-ud-daulah Mirza Asadullah Beg Khan (urdujsko: غاؔلب; hindi: ग़ालिब), rojen Mirza Asadullah Baig Khan (urdujsko: مرزا اسد اللہ بیگ خان; hindi: मिर्ज़ा असदुल्लाह् बेग ख़ान), psevdonim Ghalib (urdujsko: (27. december 1796 - 15. februar 1869) je bil velik klasični urdujski in perzijski pesnik indijske podceline. V svojem življenju je napisal predvsem več ghazalov, ki so jih od takrat različni ljudje razlagali in peli na različne načine. Velja za najbolj priljubljenega in vplivnega pesnika urdujskega jezika.
Življenjepis
Mirza Ghalib se je rodil v Agri kot član družine, ki je izhajala iz turkijskih in mongolskih rodov. Po zgodnji izgubi staršev je preživel mladost pod skrbjo sorodnikov. V mladosti se je poročil in preselil v Delhi, kjer je preživel večino svojega odraslega življenja. Njegovo obdobje je sovpadalo z upadanjem Mogulskega cesarstva in z velikimi družbenimi pretresi, še posebej z veleslavnim vstajanjem leta 1857, ki je močno vplivalo na njegovo osebno in umetniško življenje.
Ghalib je bil življenjsko neprizanesljivo izpostavljen finančnim stiskam in je pogosto iskal podporo iz strani mecena in dvornih krogov; kljub temu je užival določeno priznanje med sodobniki, tudi zaradi naslovov, kot sta Dabeer-ul-Mulk in Najm-ud-Daulah. Umrl je v Delhiju 15. februarja 1869.
Pesniški opus in proza
Ghalib je napisal obsežen opus v urdujščini in perzijščini. Njegova najznamenitejša dela vključujejo:
- Diwan-e-Ghalib (zbirka ghazalov v urdujščini) – več izdaj in ponatisov je urejal sam ali njegovi sledilci;
- Perzijski diwan – pomembna zbirka njegovih perzijskih pesmi;
- Pisma (Khatoot) – njegove pisma v urdujščini so literarno izjemna in veljajo za prelomnico v razvoju sodobne urdujske proze; Ghalibova pisma izstopajo po ironičnem tonu, hudomušnosti in iskrenem vpogledu v vsakdanje življenje.
Značilnosti sloga in teme
Ghalibov slog je kompleksen in večplastnen; odlikujejo ga teozofske in eksistencialne tematike, metaforična gostota, ostri zaključki vrhnjih verzov in uporaba klasičnih arabsko-perzijskih simbolov v urdujski poeziji. Njegove ghazale zaznamujejo:
- globoka refleksija o ljubezni, minljivosti in bolečini;
- filozofska vprašanja, o odnosu človeka do usode in Boga;
- dvosmiseln humor, sarkazem in kritika družbenih predsodkov;
- jezikovne inovacije in bogata raba persijskih izrazov v urduju.
Ghazal kot obliko
Ghalib je mojstril ghazal – klasično formo arabskega-perzijskega izročila, sestavljeno iz samostojnih distihov (šerov) povezanih z enotno rimo in refrenom. Njegove ghazale se poglobljeno ukvarjajo z notranjimi čustvi posameznika in pogosto dopuščajo več možnih branj, kar je razlog velikega števila interpretacij in pevskih priredb.
Pomen in vpliv
Ghalib velja za eno najvplivnejših osebnosti urdujske književnosti. Njegovo delo je močno vplivalo na nadaljnji razvoj urdujske poezije in proze. Njegove vrstice so bile in so še naprej interpretirane s strani številnih pevcev ghazalov in filmskih ustvarjalcev; umetniki, kot so Begum Akhtar, Mehdi Hassan, Jagjit Singh in drugi, so priredili in popularizirali njegove pesmi v 20. stoletju.
Glasba, popularna kultura in prevodi
Ghalibove ghazale so del južnoazijske kulturne zavesti: pogosto se pojavljajo v koncertih, radijskih programih, filmskih in televizijskih prireditvah. Njegova dela so bila prevedena v številne jezike, vključno z angleščino, hindijščino in evropskimi jeziki, kar je prispevalo k mednarodni prepoznavnosti.
Zapuščina
Mirza Ghalib je zapustil trajen literarni pečat: njegove pesmi in pisma se študirajo v akademskih krogih, obeležja, muzeji in kulturne ustanove (npr. Ghalib Akademija in muzejske zbirke v Delhiju) negujejo njegovo zapuščino. Njegov vpliv se kaže tudi v sodobni literaturi in teatralnih uprizoritvah, v katerih se pogosto obravnavajo njegovi motivi in osebnost.
Komu se priporočajo njegova dela
Bralcem, ki jih zanimata klasična poezija, filozofska refleksija in preplet ljubezni z družbeno kritiko, so Ghalibove ghazale in pisma dobra izbira. Zaradi zahtevnosti jezika in bogatih metafor pogosto odpirajo nova branja ob večkratnem vračanju k besedilom.
Za konec: Mirza Ghalib ostaja ikona urdujske in perzijske lirike — pesnik, katerega delo prečka čas in kulturne meje, ter še naprej navdihuje bralce, pevce in akademike po vsem svetu.
Zgodnje življenje
Rodil se je leta 1796 v Akbarabadu (današnja Agra). Njegov oče Abdullah Beg Khan in stric Nasrullah Beg Khan sta se rodila s prijatelji iz kolegija.
v vojski. Mirza Ghalib je postal sirota, ko je bil star komaj 5 let. Štiri leta je živel pri svojem stricu, ko je tudi ta umrl.V Agri je začel govoriti sher. Poročil se je s hčerko nawaba Ilahija Bakša "Maaroofa" in se preselil v Delhi. V Delhiju se je popolnoma posvetil poeziji. Kmalu je obvladal perzijski jezik. Da ga ne bi kdo označil za be-ustad (brez učitelja), si je izmislil zgodbo, da je v njegovi hiši dve leti živel iranski učitelj Abdul Samad, ki ga je učil farsi. Ghalib je bil vedno ponosen na svojo poezijo v perzijščini, vendar je bolj znan po svoji prozi in poeziji v jeziku urdu.
Poznejše življenje
Vedno je živel v pomanjkanju denarja. Po letu 1857 se je podpora kraljevega durbarja ustavila. Prekinili so tudi prejemanje pokojnine od britanske vlade, ker so ga sumili, da podpira upornike. Odpotoval je celo v Kalkuto, da bi ponovno začel prejemati pokojnino, vendar brez uspeha. Odšel je k nawabu iz Rampurja, ki mu je obljubil 200 rupij, če bo živel v Rampurju, in 100 rupij, če bo živel kje drugje. Pokojnina je bila obnovljena tri leta po tem, vendar je bil ves ta denar porabljen za plačilo starih dolgov. Ghalib je umrl leta 1869.
Pisma
Mirza Ghalib ni dolžan le urdujski poeziji, ampak tudi prozi. Njegova pisma so bila temelj lahkega in priljubljenega urdujskega jezika. Pred Ghalibom je bilo pisanje pisem v urdujščini zelo okrasno. Galib je svoja pisma naredil "govoreča", saj je uporabljal besede in stavke, kot da bi se pogovarjal z bralcem. Po njegovem "sau kos say ba-zabaan-e-qalam baateiN kiya karo aur hijr meiN visaal kay ma-zay liya karo" [ iz sto milj se pogovarjajte z jezikom peresa in uživajte v veselju srečanja, tudi ko ste ločeni]. Njegova pisma so bila zelo neformalna, včasih je napisal samo ime osebe in začel pismo. Sam je bil zelo duhovit in je s tem poskrbel, da je bilo njegovo pismo zelo zanimivo. Rekel je: "MaiN koshish karta hooN keH koi aisi baat likhooN jo pa-Rhay kHoosh ho jaaye" [ Želim napisati vrstice, da bi tisti, ki jih bo prebral, v njih užival] Ko je umrla tretja žena enega od njegovih prijateljev, je napisal ... "Allah allah aik woH log haiN jo teen teen dafaH iss qaid say chhooT chu-kaiN haiN aur aik hum haiN keH aik ag-lay pachas baras say jo phaNsi ka phaNda ga-lay meiN paRha hai to naH phaNda hi TuT-ta hai naH dum hi nikalta hai" [Allah Allah, med nami so nekateri, ki so bili trikrat osvobojeni iz zapora, jaz pa imam že 50 let to vrv okoli vratu, niti se ta vrv ne pretrga niti mi ne vzame življenja]. Nekateri učenjaki pravijo, da bi Ghalib imel enako mesto v urdujski književnosti tudi samo na podlagi svojih pisem.
Poezija
Ghalib je v urdujske ghazale poleg ljubezni in lepote dodal vse vidike življenja. Zaradi njega se je platno urdujskega ghazala zelo razširilo.
Ker se je Ghalib zelo ukvarjal s perzijskim jezikom, je v svojih zgodnjih pesmih uporabljal težke besede, njegova domišljija pa je bila takšna, da... "yaa to aap sam-jhay yaa kHuda sam-jhay" [ ali ti (Ghalib) razumeš ali pa Bog razume]
Ghalib ni bil filozof, vendar se je spraševal o stvareh okoli sebe. jub keH tujh bin nahiN koi maujood phir yeH hungaamaH ai kHuda kya hai [ ko poleg tebe ni nikogar; potem, o Bog, zakaj je ta pandemonium]
V njegovih zapisih najdemo tudi nerodnosti, norčuje se iz vsake stvari in vseh, tudi iz sebe. jiss meiN laakhoN baras ki hooreiN hoN aisi jannat ka kya ka-ray koi [ ko bodo ženske stare milijon let, kaj bom naredil s tem rajem]
Toda Ghalibov šer ne učinkuje le takoj na srce, temveč te prisili tudi k razmišljanju. aah ko chahiye aik umr asar ho-nay tak kaun jeeta hai teri zulf kay sar ho-nay tak.
hum nay mana keH tagHaful naH karo-gay lekin kHaak ho jaaayeN-gay tum ko kHabar ho-nay tak.
daame hur mauj meiN hai hulqa-e-sad kaam nihaNg dekheiN kya guz-ray hai qat-ray peH guhar ho-nay tak.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Dabeer-ul-Mulk?
O: Dabeer-ul-Mulk je bil Najm-ud-daulah Mirza Asadullah Beg Khan, velik klasični urdujski in perzijski pesnik indijske podceline.
V: Kakšen je Ghalibov psevdonim?
O: Ghalib je psevdonim Dabeer-ul-Mulk, kar v urdujščini pomeni "dominanten".
V: Katera druga imena je uporabljal?
O: Ime je imel tudi Asad, kar v urdujščini pomeni "lev".
V: Kdaj se je Dabeer-ul-Mulk rodil?
O: Dabeer-ul Mulk se je rodil 27. decembra 1796.
V: Kdaj je umrl?
O: Umrl je 15. februarja 1869.
V: Kakšno vrsto poezije je pisal?
O: V svojem življenju je napisal več ghazalov, ki so si jih različni ljudje razlagali in peli na različne načine.
V: Ali velja za vplivnega pesnika?
O Da, velja za najbolj priljubljenega in vplivnega pesnika urdujskega jezika.
Iskati