Neokeynesijanska ekonomija: definicija, IS/LM model in zgodovina

Neokeynesianska ekonomija je šola makroekonomskega razmišljanja, ki se je po drugi svetovni vojni razvila iz idej Johna Maynarda Keynesa. Glavni namen neokeynesijanske šole je bil formalno razložiti in vgraditi Keynesove ugotovitve v okvir neoklasične teorije ter tako ustvariti koherenten model makroekonomske politike in izobraževanja. Med ključnimi avtorji tega obdobja so bili John Hicks, Franco Modigliani in Paul Samuelson, katerih delo je postavilo temelje t. i. neoklasične sinteze. Ta sinteza je v petdesetih, šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prevladovala kot glavni tok makroekonomske misli.

Kaj je bistvo neokeynesijanske teorije?

Osrednja ideja neokeynesijanske ekonomije je, da lahko v kratkem roku obstajajo rigidnosti (negotovost, oblikovanje cen in plač, informacijski stroški), ki preprečujejo, da bi se trg takoj vrnil v polno zaposlenost. To pomeni, da so aktivne fiskalne in monetarne politike lahko koristne za stabilizacijo gospodarskega cikla. Med značilnostmi so:

• Agregatno povpraševanje pomembno vpliva na proizvodnjo in zaposlenost v kratkem roku.
• Nominalne rigidnosti (zaprte cene in plače, menu costs, dolgotrajni pogodbene določbe) zavirajo prilagoditve cen in plač.
• Povezovanje klasičnih neoklasičnih skorajravnovesnih mehanizmov z Keynesovimi poudarki na povpraševanju — to je t. i. neoklasična sinteza.

Model IS/LM — osnovna predstavitev

Model IS/LM, ki so ga popularizirali predvsem John Hicks in drugi, je grafična predstavitev ravnotežja v realnem (blago in storitve) in denarnem sektorju hkrati. Zajemlje razmerje med obsegom proizvodnje (BDP) in obrestno mero.

Komponente modela:

• IS (Investment–Saving): krivulja, ki prikazuje kombinacije obrestne mere in dohodka, pri katerih sta investicije in varčevanje v ravnotežju. IS se premakne desno (višji dohodek pri isti obrestni meri), če se poveča javna poraba ali padejo davki, ali če se izboljšajo poslovna pričakovanja.
• LM (Liquidity preference–Money supply): krivulja, ki prikazuje kombinacije obrestne mere in dohodka, pri katerih sta povpraševanje po denarju in ponudba denarja v ravnotežju. LM se premakne desno, če centralna banka poveča denarno ponudbo ali če pade raven cen.

V presečišču IS in LM dobimo kratkoročno ravnotežje obrestne mere in outputa. Posledice politik v modelu:

• Fiskalna politika (povečanje državnih izdatkov ali znižanje davkov) premakne IS desno, kar zviša bruto domači proizvod in običajno tudi obrestno mero (če denarna ponudba ostane nespremenjena).
• Monetarna politika (povečanje denarne ponudbe) premakne LM desno, kar zniža obrestno mero in poveča dohodek pri isti IS.

Model je poenostavljen (kratkoročni okvir, pogosto zaprta ekonomija, nominalne obrestne mere, predpostavke o obnašanju investicij in povpraševanja po denarju), vendar je bil izjemno uporaben pri poučevanju in politični analizi. Razširitve vključujejo odprto ekonomijo (Mundell–Fleming) in večkosmetične dinamične verzije.

Zgodovinski razvoj in izzivi

Neokeynesijanska paradigma je bila zelo vplivna v povojnem obdobju, a je v sedemdesetih letih doživela močan preizkus. Takrat se je razviti svet soočal z istočasno nizko gospodarsko rastjo in visoko inflacijo — pojav, ki ga klasična keynesianska teorija ni dobro pojasnjevala (t. i. stagflacija). Hkrati so monetaristi, kot je bil Milton Friedman, opozarjali na pomembno vlogo denarne politike in vedenjske konsekvence pričakovanj.

V sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih so nove teoretske smeri dodatno izzvale neokeynesijance:

• Monetarizem: poudarek na denarni ponudbi in dolgoročnem vplivu denarne politike na inflacijo.
• Nova klasična ekonomija in Lucasov kritik: uvedba racionalnih pričakovanj in trditev, da sistematične politične strategije ne morejo zanesljivo vplivati na realne spremenljivke, če jih gospodinjstva pričakujejo.

Odgovor na te izzive je privedel do razvoja nove keynesianske šole, ki je skušala keynesiansko analizo podpreti z močnimi mikroekonomskimi temelji. Novi keynesianci so vpeljali formalne modele, ki vključujejo:

• sticky prices (npr. Calvo pricing),
• nepopolno konkurenco v proizvodnji,
• imenitne dinamike pričakovanj, ki so združljive z racionalnimi pričakovanji,
• dinamične stohastične modele splošnega ravnovesja (DSGE).

Ta prizadevanja so povzročila t. i. "novo neoklasično sintezo", ki danes predstavlja osrednji okvir makroekonomske teorije in analize politike. Po nastanku nove keynesianske šole so predstavnike starega okvira včasih poimenovali starokeynesijanci.

Pomembne implikacije za politiko in sodobna vloga

Neokeynesijanski in novi keynesijanski prispevki so oblikovali sodobno razumevanje makroekonomske politike:

• Centralne banke pogosto uporabljajo ciljno obrestno mero in orodja denarne politike (npr. operacije na odprtem trgu) za stabilizacijo ciklov in obvladovanje inflacije.
• Fiskalna politika ostaja orodje za kratkoročno stabilizacijo, zlasti kadar so nominalne obrestne mere blizu ničle (zero lower bound) ali v primeru velikih šokov povpraševanja.
• Sodobni makroekonomski modeli (DSGE, modeli z nominalnimi rigidnostmi in racionalnimi pričakovanji) izhajajo iz kombinacije ključnih elementov neokeynesijske teorije in neoklasične mikroekonomske analize.

Kritike in omejitve

Tudi danes obstajajo kritike: nekatere se nanašajo na prekomerno poenostavljanje modelov, druge poudarjajo težave pri kvantifikaciji in napovedovanju velikih finančnih šokov ter vlogo finančnega sektorja. Poleg tega so debatne teme obravnava pričakovanj, distribucijskih učinkov politik in vpliv dolgoročnih struktur gospodarskih institucij.

Skupno gledano je neokeynesijanska tradicija ključna za razumevanje 20. in 21. stoletja v makroekonomiji: povezuje praktično politiko z ekonomskimi modeli, je vodilo v razvoju moderne teorije in še naprej vpliva na oblikovanje ekonomske politike ter akademsko raziskovanje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je neokeynesianska ekonomija?

V: Kdo je poskušal razložiti in formalizirati Keynesove zapise?

V: Kako je ta model postal priljubljen med ekonomisti po drugi svetovni vojni?

V: Kaj je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja povzročilo vrsto dogodkov, ki so pretresli neokeynesiansko teorijo?

V: Kaj so ustvarili novi keynesianci, da bi keynesianskemu makroekonomskemu razmišljanju dali mikroekonomsko podlago?

V: Kako se zdaj včasih imenujejo neokeynesijanci?

Išči po črki