Neokeynesianska ekonomija
Neokeynesianska ekonomija je šola makroekonomskega razmišljanja, ki se je po drugi svetovni vojni razvila iz del Johna Maynarda Keynesa. Skupina ekonomistov (zlasti John Hicks, Franco Modigliani in Paul Samuelson) je poskušala razložiti in formalizirati Keynesove spise ter jih sintetizirati z neoklasičnimi modeli ekonomije. Ta model, model IS/LM, je skoraj tako vpliven kot Keynesova prvotna analiza pri določanju dejanske politike in ekonomskega izobraževanja. Povezuje agregatno povpraševanje in zaposlenost s tremi spremenljivkami, in sicer s količino denarja v obtoku, državnim proračunom in stanjem poslovnih pričakovanj. Ta model je bil med ekonomisti po drugi svetovni vojni zelo priljubljen, saj ga je bilo mogoče razumeti v smislu teorije splošnega ravnovesja. Njihovo delo je postalo znano kot neoklasična sinteza. Z njim so bili ustvarjeni modeli, ki so tvorili osrednje ideje neokeynesianske ekonomije. Te ideje so prevladovale v povojnem obdobju v ekonomiji in tvorile glavni tok makroekonomske misli v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do vrste dogodkov, ki so pretresli neokeynesiansko teorijo. Razviti svet je trpel zaradi počasne gospodarske rasti in visoke inflacije hkrati (stagflacija). Tudi delo monetaristov, kot je bil Milton Friedman, je vzbudilo dvom v neokeynesijanske teorije. Posledica tega je bila vrsta novih idej, ki naj bi keynesianski analizi prinesle orodja, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti gospodarske dogodke v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Naslednji veliki val keynesianskega razmišljanja se je začel s poskusom, da bi keynesiansko makroekonomsko razmišljanje dobilo mikroekonomsko podlago. Novi keynesijanci so pomagali ustvariti "novo neoklasično sintezo", ki trenutno predstavlja glavni tok makroekonomske teorije. Po pojavu nove keynesianske šole so neokeynesijance včasih imenovali starokeynesijanci.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je neokeynesianska ekonomija?
O: Neokeynesianska ekonomija je šola makroekonomskega razmišljanja, ki se je po drugi svetovni vojni razvila iz spisov Johna Maynarda Keynesa. Sintetizira neoklasične modele ekonomije s Keynesovo izvirno analizo in uporablja model IS/LM za povezovanje agregatnega povpraševanja in zaposlenosti s tremi spremenljivkami, kot so količina denarja v obtoku, državni proračun in stanje poslovnih pričakovanj.
V: Kdo je poskušal razložiti in formalizirati Keynesove zapise?
O: Skupina ekonomistov (zlasti John Hicks, Franco Modigliani in Paul Samuelson) je poskušala razložiti in formalizirati Keynesove zapise.
V: Kako je ta model postal priljubljen med ekonomisti po drugi svetovni vojni?
O: Ta model je postal priljubljen med ekonomisti po drugi svetovni vojni, ker ga je bilo mogoče razumeti v smislu teorije splošnega ravnovesja.
V: Kaj je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja povzročilo vrsto dogodkov, ki so pretresli neokeynesiansko teorijo?
O: Razviti svet je trpel zaradi počasne gospodarske rasti in visoke inflacije hkrati (stagflacija), pa tudi delo Miltona Friedmana, ki je vzbudilo dvom v neokeynesianske teorije, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja povzročilo vrsto dogodkov, ki so pretresli neokeynesiansko teorijo.
V: Kaj so ustvarili novi keynesianci, da bi keynesianskemu makroekonomskemu razmišljanju dali mikroekonomsko podlago?
O: Novi keynesijanci so pomagali ustvariti "novo neoklasično sintezo", ki trenutno predstavlja glavni tok makroekonomske teorije, da bi keynesianski makroekonomski argumentaciji dali mikroekonomsko podlago.
V: Kako se zdaj včasih imenujejo neokeynesijanci?
O: Po pojavu nove keynesianske šole se neokeynesianci včasih imenujejo starokeynesianci.
