Korenine bluesa: afriški vplivi, spirituali in 12-taktna oblika

Odkrijte korenine bluesa: afriški vplivi, spirituali in 12‑taktna oblika — zgodovina, glasbene značilnosti in čustvena moč, ki je oblikovala blues.

Izvor bluesa. O izvoru glasbe, znane kot blues, je malo znanega. Za začetek ni mogoče navesti nobenega leta, saj se je slog razvijal dolgo časa. Etnomuzikolog Gerhard Kubik korenine številnih njegovih elementov išče na afriški celini, "zibelki bluesa".

Ena prvih omemb je iz leta 1901, ko je arheolog v Mississippiju opisal pesmi črnskih delavcev, ki so imele z bluesom skupne besedilne teme in tehnične elemente.

Vsem bluesom je skupnih nekaj značilnosti. Žanr se oblikuje zaradi posebnosti vsake posamezne izvedbe. Nekatere značilnosti so skupne večini slogov afroameriške glasbe. Prva glasba, podobna bluesu, je bila "funkcionalno izražanje, izvedeno v slogu klica in odgovora brez spremljave ali harmonije in neomejeno s formalnostjo katere koli posebne glasbene strukture". Ta glasba pred bluesom je bila prirejena iz terenskih krikov in vzklikov, ki so jih izvajali v času suženjstva, in se je razširila v "preproste solo pesmi, obremenjene s čustveno vsebino".

Številne elemente bluesa, kot je oblika klica in odgovora, je mogoče najti v afriški glasbi. Ko so afriški sužnji odšli na delo v Severno Ameriko, so s seboj prinesli glasbene tradicije. Zgodnje oblike glasbe vključujejo spirituale in delovne pesmi. Spirituali so bili verske pesmi, delovne pesmi pa so se pele v ritmu dela. Delovne pesmi so vključevale vokalni klic in odziv ali ko je glavni bobnar dajal ritem, nato pa so se nanj odzvali drugi.

Večina pesmi bluesa ima štiri takte v taktu in temelji na 12-taktni obliki bluesa, ki uporablja tri fraze, od katerih je vsaka dolga štiri takte. Uporabljajo lahko tudi modro lestvico.

Afriški vplivi in glasbene značilnosti

Afriške glasbene prakse so prispevale več osnovnih elementov bluesa: raznolik ritem in sinkopa, poliritmija, uporaba klica in odgovora, melizmatika (raztegovanje in okraševanje zlogov) ter uporaba mikrotonov in "modrih" tonov. Gerhard Kubik in drugi raziskovalci poudarjajo, da so te prakse iz zahodne in centralne Afrike preživele v oblikah, ki so se v Severni Ameriki postopoma preoblikovale v blues. Tudi nekateri afriški instrumenti in vokalne tehnike (na primer izvajanje z upogibanjem glasu) so vplivali na razvoj kitarskih tehnik in interpretacije melodij v bluesu.

Spirituali, delovne pesmi in polje vokalizmov

Spirituali so verske, pogosto skupinske pesmi, ki so služile tako čustveni kot socialni funkciji — da so tolažili, vzpodbujali vero in vzdrževali skupnost. Delovne pesmi in field hollers (terenski kriki) so bile bolj funkcionalne: urejale so ritme pri težkem fizičnem delu, usklajevale skupinsko delo in izražale frustracijo ali upanje. Iz teh tradicij so se razvile solo oblike, kjer je posameznik s poudarkom in emocionalnim izrazom ustvarjal načine pevskega pripovedništva, ki so z leti postali osnova za blues.

Struktura in harmonija: 12-taktna oblika

Najbolj prepoznavna formalna značilnost klasičnega bluesa je 12-taktna oblika. Ta oblika temelji na treh štiritaktnih frazah in pogosto vključuje tipično harmonsko napredovanje temelječih funkcij imenovanih stopnje I, IV in V. En pogost osnovni potek akordov lahko zapišemo poenostavljeno takole:

• I – I – I – I
• IV – IV – I – I
• V – IV – I – (V)

V praktični rabi se pojavljajo mnoge variacije: zamenjave, uvajanje dominantnih sedmih akordov, obratne harmonije in dodatni prehodi. Lirska forma je pogosto AAB: prva vrstica se ponovi (A), sledita druga vrstica (A) in zaključna, odgovorilna vrstica (B), ki pogosto prinese moral ali sklep.

Modra lestvica in "blue notes"

Modra lestvica (blues scale) vsebuje značilne "modre" tone — znižano (flatted) tretjo in sedmo stopnjo ter pogosto tudi znižano petico, kar daje melanholičen, "moderen" zvok. V praksi se ti toni pogosto izvajajo z upogibanjem oziroma "bendanjem" na kitari ali z glasovnim drsenjem, zato se zdi, da so to toni med standardnimi intonavanji — to je del specifične barve bluesa.

Instrumenti in slogovni razvoj

V začetkih so glasbo izvajali vokalisti z enostavno ritmično spremljavo; z razmahom so postali pomembni inštrumenti: kitara (vključno z igranjem z drsniki oziroma bottleneckom), harmonika (blues harp), klavir, kasneje pa tudi bas in bobni. Banjo kot instrument, ki ima afriške korenine, je pomembno vplival na rani spremljevalni slog. S preselitvijo (Great Migration) afroameriške populacije v severna mesta se je razvil električni blues (npr. Chicago blues), kjer je električna kitara in ojačen zvok postal prevladujoč — to je močno vplivalo tudi na razvoj rock'n'rolla.

Regionalne smeri in vpliv

Blues se ni razvil enotno; poznamo številne regijske sloge: Delta blues s kitarsko tehniko slide in poglobljenim, introspektivnim izrazom; Mississippi in jugozahodni slogi z močnim vplivom terenskih vokalov; urbani blues (Chicago, Memphis) z električno opremo in bendovsko strukturo. Pomembne osebnosti in dogodki, kot je množično notno izdajništvo in zgoščevanje tradicij v začetku 20. stoletja (npr. delo W. C. Handyja), so pomagali blues približati širšemu občinstvu.

Pomen in dediščina

Blues je temelj številnih sodobnih glasbenih zvrsti: jazz, R&B, rock in soula so močno iz različnih vidikov odvisni od bluesovske harmonije, ritma in interpretativnega sloga. Njegova sposobnost izražanja osebnih in socialnih izkušenj skozi preproste, a močne glasbene oblike je razlog, da blues ostaja vpliven in pogosto navdihujoč vir za izvajalce po vsem svetu.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšen je izvor bluesa?

V: Kdaj je bil blues prvič omenjen?

V: Katere so skupne značilnosti večine slogov afroameriške glasbe?

V: Kako so sužnji prinesli svoje glasbene tradicije v Severno Ameriko?

V: Koliko taktov je v vsakem taktu v večini pesmi bluesa?

V: Kakšno obliko uporablja večina pesmi bluesa?

V:Katera lestvica se pogosto uporablja za igranje bluesa?

Išči po črki