Parke (Parcae) rimske boginje usode in njihova imena Nona Decima Morta

V rimski mitologiji so bile Parke (ednina, Parca) tri božanske žene, ki so poosebjevale usodo in nadzorovale potek življenja posameznika od rojstva do smrti. V angleščini se pogosto imenujejo Fates, njihov grški ekvivalent pa so Moirai. Parke so v mitih držale nadzor nad "nitjo življenja" tako smrtnikov kot tudi včasih bogov, zato so jih tudi bogovi pogosto spoštovali in se jih nekoliko bali.

V rimskem kontekstu so ime in vloga posameznih Park mešali elemente usode in rojstva: bila so povezane z verovanji o tem, kdaj in kako se življenje začne ter kako se konča. V literaturi in upodobitvah so običajno prikazane z vrtenjem in merjenjem niti ter z orodjem, ki jo prereže — simboličnim dejstvom določanja dolžine in konca življenja.

Imena treh Parkov so bila:

• Nona (grški ekvivalent Clotho), ki je na svojem vretenu predla nit življenja;
• Decima (grško Lachesis), ki je merila nit življenja;
• Morta (grško Atropos), ki je prerezal nit življenja in izbral, kako bo človek umrl.

V ikonografiji in v literarnih opisih so Parke pogosto prikazane z naslednjimi atributi:

• Nona/Clotho: vreteno ali kolovrat — simbol rojstva in začetka niti življenja;
• Decima/Lachesis: merilna palica ali svitek — simbol dolžine usode, ki jo izmeri;
• Morta/Atropos: škarje ali nož — simbol prekinitve niti in trenutka smrti.

Arheološki in pisni viri

Najstarejši znani dokumenti, ki omenijo rimske Parke, so tri majhne stele (cippi), najdene v bližini antičnega Lavinija kmalu po drugi svetovni vojni. Na njih je zapis:

Neuna fata, Neuna dono, Parca Maurtia dono

V tem napisu sta zabeleženi imeni dveh Park (Neuna = Nona, Maurtia = Morta), kar kaže na zgodnjo čaščenje in povezavo s pojmom fata (usoda). Takšni arheološki dokazi potrjujejo, da so bile Parke del rimskega verskega in kulturnega izročila že v prazgodovinskih obdobjih Rimanov.

Med pomembnejšimi literarnimi viri o Parkah so tudi dela rimskih avtorjev, zlasti Ovidijeve Metamorfoze, kjer se njihove vloge in simbolika večkrat pojavijo (npr. II 654, V 532, VIII 452, XV 781). Ovidijevi opisi so močno vplivali na kasnejše predstave o Parkah v zahodni kulturi.

Vloge v rimski religiji in kulturi

Parke so bile v Rimljanih več kot le literarni motiv: poslovnice o usodi so se pojavljale v ritualih ob rojstvu, pri prerokbah in v magičnih praksah. Njihova psihološka moč je izhajala iz ideje, da obstaja neizogiben vzorec ali nit, ki usmerja človeško življenje. V rimskem verovanju so povezave med Parkami, boginjo usode in drugimi božanstvi občasno različne v različnih virih — v nekaterih tradicijah so bile predstavljene kot hčere napr. Justicije ali Jupitra, v drugih kot stare ženske, ki delujejo neodvisno od ostalih bogov.

Kulturni vpliv

Motiv treh usod — tkanje, merjenje in rezanje niti — je preživel rimsko obdobje in se pojavlja skozi srednji vek in renesanso v likovni umetnosti, literaturi in gledališču. Parke so postale simbol neizbežnosti usode in teme človekove omejenosti ter so prisotne v številnih antičnih in sodobnih upodobitvah usode in smrti.

Za nadaljnje branje so poleg omenjenih Ovidijevih pasusov koristni tudi drugi rimski in grški viri ter sodobne razprave o rimski religiji in mitih, ki raziskujejo, kako so se predstave o Parcah spreminjale skozi čas in kako so vplivale na zahodno literarno in umetniško izročilo.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili Parki v rimski mitologiji?

V: Kako so Parceje pogosto imenovali v angleščini?

V: Kaj so v rimski mitologiji nadzorovale Parke?

V: Ali so se bogovi v rimski mitologiji bali Parcejev?

V: Kako so se v rimski mitologiji imenovali trije Parki?

V: Kakšne so bile vloge vsake od Parc v rimski mitologiji?

V: Kateri je vir informacij o Parkah v rimski mitologiji?

Išči po črki