Patentni zastopnik
Patentni zastopnik je odvetnik, ki ima specializirana znanja in spretnosti ter je usposobljen za zastopanje strank pri pridobivanju patentov ter za delovanje v vseh zadevah in postopkih, povezanih s patentnim pravom in prakso. Patentni zastopnik lahko na primer ne le vloži prijavo za nov patent, temveč lahko tudi poskuša preprečiti, da bi patentni urad izdal patent nekomu drugemu. Ta izraz se v različnih državah uporablja različno, zato se zanj lahko zahteva enaka pravna usposobljenost kot za splošnega pravnega strokovnjaka (tj. odvetnika) ali pa tudi ne.
V nekaterih državah se uporabljata tudi naziva patentni zastopnik in patentni odvetnik. V nekaterih jurisdikcijah sta izraza zamenljiva. V drugih državah mora biti patentni zastopnik usposobljen tudi kot odvetnik.
Uredba
Vsak patentni urad ureja osebe, ki vlagajo prijave. To lahko storijo patentni zastopniki, vendar patentni urad ne bo sprejel prijav drugih zastopnikov. Vsak patentni urad ima svoja pravila o tem, kaj mora oseba storiti, da postane patentni zastopnik.
V Evropi se zahteve za opravljanje poklica patentnega zastopnika pred nacionalnimi patentnimi uradi razlikujejo od zahtev za opravljanje poklica pred Evropskim patentnim uradom (EPO). Zahteve na nacionalni ravni v Evropski uniji niso usklajene, razen da EU zagotavlja, da se ustrezne poklicne kvalifikacije do neke mere vzajemno priznavajo. V Združenih državah Amerike mora patentni zastopnik opraviti poseben izpit, s katerim se preveri njegovo znanje o postopkih patentnega urada. Nekatere države dovoljujejo opravljanje poklica tudi odvetnikom, ki niso državljani. Nekatere države dovolijo odvetnikom iz druge države, da vlagajo prijave, če bo druga država storila enako za odvetnike iz te prve države. Patentni odvetnik iz tuje države bo velikokrat sodeloval z lokalnim odvetnikom, da bi zagotovil pravilno in hitro vložitev patentne prijave za to državo.
