Pato — argentinska konjeniška igra in nacionalni šport: zgodovina in pravila

Pato je igra, ki se igra na konju. V njej so združene zamisli iz pola in košarke. Je argentinski nacionalni šport.

Pato v španščini pomeni "raca". Pri prvih igrah se je namesto žoge uporabljala živa raca v košari. O igri Pato se piše že od leta 1610. Igralno polje je bilo pogosto med sosednjimi ranči. Zmagala je ekipa, ki je z raco prva prispela do hiše svojega ranča.

Pato je bil v svoji zgodovini večkrat prepovedan. Razlog za to je bilo nasilje - ne le nad raco; veliko gauchosov je bilo poteptanih. Nekateri so izgubili življenje v spopadih z noži, ki so se začeli v žaru igre. Leta 1796 je katoliški duhovnik dejal, da igralci pata, ki so umrli na tak način, ne bi smeli biti krščansko pokopani. V 19. stoletju so bili zakoni, po katerih ljudje niso smeli igrati pato, pogosti.

V tridesetih letih 20. stoletja je lastnik ranča Alberto del Castillo Posse dodal pravila za pato. Sestavil je pravila, ki so temeljila na sodobnem polu. Predsednik Juan Perón je leta 1953 pato razglasil za argentinsko nacionalno igro.

Zgodovina in izvor

Ime igre izhaja iz prvih, zelo surovih različic, kjer je bila raca resnično predmet igre. Te oblike igra odražajo podeželsko življenje argentinskih rančev in spretnosti gauchosov pri rokovanju s konjem in orožji. Zaradi pogostih poškodb, pretepov in celo smrti so oblasti večkrat poskušale igro prepovedati ali omejiti. Zmodernizacija igre v 20. stoletju — predvsem z uvedbo varnejše opreme in jasnih pravil — je omogočila, da je pato iz tradicionalnega, nevarnega družabnega dogodka postala urejena športna disciplina.

Pravila in oprema (v grobem)

Moderna različica pata je organizirana in nadzorovana, cilj igre pa ostaja podoben prvotni: premik in nadzor posebne žoge med igralci na konjih ter poskus zadetka proti nasprotnikovemu cilju. Glavne značilnosti in oprema:

• Žoga: današnja žoga je izdelana iz usnja ali druge trpežne snovi in ima ročaje ali zanke, ki igralcem olajšajo prijem med jahanjem; ne uporablja se več žive raco.
• Igralci: igra poteka v ekipah, vsaka ekipa ima dodeljeno število jahačev (v različnih ligah se lahko število razlikuje), ki med igro izmenično prevzemajo vlogo napadalcev in branilcev.
• Igralno polje: poteka na velikem, pretežno travnatem polju, z označenimi cilji na obeh koncih.
• Cilj: žoga se mora prinesti ali vržti skozi nasprotnikov cilj (v sodobnih različicah so cilji običajno obroču podobne konstrukcije ali drugi jasno določeni strukturi).
• Varstvo: sodobni pravilniki vključujejo varnostne ukrepe: zaščitne čelade, primerna sedla in oprema za konje, omejitve glede nasilnega vedenja ter sankcije za nevarne prehode ali spopade.
• Sodniki in kazni: igra je nadzorovana s strani sodnikov; kršitve pravil so sankcionirane z izgubo posesti žoge, prostimi streli ali izključitvami, odvisno od resnosti prekrška.

Sodobna praksa in organizacija

Pato se danes igra v športnih klubih in jahalnih šolah po Argentini, zlasti v provinci Buenos Aires in v drugih večjih konjeniških središčih. Igro promovirajo lokalne zveze in klubi, organizirane so tekme in turnirji na različnih nivojih — od rekreativnih do tekmovanj z izkušenimi igralci. Zaradi zgodovinske vrednosti in narodnega statusa ima pato tudi institucionalno podporo ter je del argentinske kulturne identitete.

Kulturni in simbolni pomen

Pato ni le šport; predstavlja del argentinske zgodovine in mita o gauchosu kot simbola svobode, spretnosti in povezave z rančem. Igra se pojavlja v literaturi, folklori in spominih podeželskih skupnosti, pogosto kot pripoved o pogumu, spretnosti in družbeni dinamiki na rančih.

Varnost in izobraževanje

Ker igra poteka na konju in vključuje telesni stik, so varnostni standardi ključni. Sodobno učenje pata vključuje usposabljanje jahačev, šolanje konj za tekmovalno okolje, tehnike varnega držanja in prehajanja žoge ter spoštovanje pravil igre. Veliko klubov ponuja začetniške tečaje in delavnice za mlade, s čimer se zmanjšuje tveganje poškodb in ohranja tradicija na varen način.

Zaključek: Pato je unikatna mešanica tradicionalne argentinske kulture in športne discipline. Njegova zgodovina je polna dramatike — od divjih rančev do urejenih igrišč — in danes predstavlja pomemben del argentinskega identiteta ter konjeniškega športa.

Igranje

Pri sodobnem patu sta dve štiričlanski ekipi na konjih. Poskušata dobiti žogo, ki ima šest ročajev. Rezultat dosežejo tako, da žogo vržejo skozi obroč, ki je navpičen. Premer obročev je 100 cm. Postavljeni so na drogovih, visokih 240 cm (7,9 ft). Zaprta mreža, ki sega 140 cm visoko, zadrži žogo po doseženih golih.

Zmagovalec je ekipa, ki je po izteku časa dosegla več golov. Igralni čas je šest 8-minutnih "obdobij".

Dolžina igrišča je 180 do 220 m, širina 80 do 90 m. Žoga je izdelana iz usnja, z napihnjeno gumijasto komoro in šestimi usnjenimi ročaji. Njen premer od ročaja do ročaja je 40 cm. Teža žoge je od 1050 do 1250 g (2,3 do 2,8 lbs).

Igralec, ki nadzoruje pato (tj. drži žogo za ročaj), mora voziti z iztegnjeno desno roko. Pato ponudi, tako da imajo nasprotni igralci možnost, da jo potegnejo za roko in jo ukradejo. Če med vožnjo s pato ne drži iztegnjene roke, je to prekršek, ki se imenuje negada (zavrnitev).

Med samim vlečenjem ali cinchado morata oba igralca stati na stremenih in ne smeta sedeti na sedlu. Roka, ki ne vleče, mora držati vajeti. Pritegovanje je običajno najbolj razburljiv del igre.

Pato je podoben igri konjskega nogometa, ki se igra v Franciji, na Portugalskem in v drugih državah.

·        

·        

·        

Igralec, ki pobere žogo

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Pato?

V: Kaj pomeni "Pato" v španščini?

V: Kako dolgo že obstaja Pato?

V: V čem se zgodnje različice Pato razlikujejo od sodobnih različic?

V: Zakaj je bila igra Pato v svoji zgodovini večkrat prepovedana?

V: Kdaj so bila v igro Pato dodana sodobna pravila?

V: Kdaj je pato postal argentinska nacionalna igra?

Išči po črki