Pljuvači (Fulgoromorpha): opis, ekologija in pomen

Pljuvači (Fulgoromorpha): opis, ekologija in pomen — spoznajte raznolikost, življenjske navade, vlogo pri prenosu fitoplazem ter vpliv na ekosisteme in kmetijstvo.

Pljuvači so žuželke iz infrareda Fulgoromorpha. Spadajo med pravi hrošče (Hemiptera) in obsegajo več kot 12.500 opisanih vrst, razporejenih v številne družine. Velikost, oblika in barve so zelo različne — od majhnih neopaznih vrst do velikih, barvitih in morfološko nenavadnih predstavnikov.

Morfologija in vedenje

Pljuvači imajo tipično bodičasto, bodisi skrajšano ali podaljšano rostrum (préklj), s katerim s sesanjem črpajo rastlinske sokove. Odrasli pogosto nosijo dve pari kril: sprednja krila so pri marsikateri vrsti bolj usločena in kožnata, zadnja pa so bolj membranska. Mnoge vrste so kriptični posnemovalci — njihova barva in oblika telesa posnemata liste, peclje ali lubje, kar jih pomaga pred plenilci skriti v okolju. Obnašajo se različno: nekateri se premikajo počasi po listih, drugi pa se ob nevarnosti hitro odrinijo in skačejo kot kobilice.

Nimfe (nezrele stopnje) so pogosto prekrivene z voskastimi izločki in imajo drugačen videz kot odrasli. Pri nekaterih pljuvačih je pri njenih nimfah opisan poseben mehanizem – na dnu zadnjih nog se nahajajo medsebojno usklajeni elementi, ki sinhronizirajo gibanje obeh nog med skokom. Pri nekaterih vrstah (znan primer iz rodu Issus) so ti elementi dejansko podobni majhnim mehanskim zobnikom, ki omogočijo izjemno natančen in hiter odriv; ta struktura se pri odraslih običajno izgubi.

Prehrana in vektorji bolezni

Pljuvači se hranijo z rastlinskimi sokovi, večinoma iz floemu ali drugih vodilnih žil rastlin, s pomočjo svojega bodičastega kleščečega ustnega aparata. Večina vrst ni neposredno škodljiva v večjem obsegu, vendar so nekatere vrste pomembni prenašalci rastlinskih bolezni. Fitoplazme, ki živijo v floemu rastlin, lahko prenašajo z zaužitjem soka in povzročajo resne bolezni pri številnih poljščinah in okrasnih rastlinah. Poleg fitoplazem lahko pljuvači prenašajo tudi nekatere viruse in druge patogene.

Življenjski cikel

Razvoj je nepopolna preobrazba (hemimetabola): iz jajčec se izležejo nimfe, ki skozi več ličink (instarjev) rastejo in postopoma pridobivajo odrasla krila. Jajčeca so pogosto skrita v rastlinskem tkivu, lubju ali v podzemnih delih rastlin. Pri nekaterih vrstah se ena ali več generacij pojavi v enem letu, pri drugih pa se razvoj raztegne čez več sezon ali vključuje obdobje mirovanja v jajčecih čez zimo.

Ekološka vloga in pomen za človeka

• Ekološka vloga: pljuvači so pomemben člen prehranske verige — kot sesalci rastlinskih sokov vplivajo na razpoložljivost hranil v rastlinah in obenem služijo kot hrana številnim plenilcem (ptice, pajki, plenilske žuželke) in parazitoidnim osam (mali brkonasti osarji ipd.).
• Gospodarski pomen: čeprav je večina vrst ekološko neopazna, so nekatere vrste pomembni poljedeljski škodljivci. Družine, kot so delphacidi (npr. nekateri skokavci na rižu), povzročajo veliko škodo na poljščinah in so tudi vektorji virusov ali fitoplazem. Hranjenje pljuvačev lahko povzroči pomanjkanje rastlinskih hranil, izločanje medenine (honeydew) in posledično razvoj črne plesni (sooty mold), kar zmanjša kakovost pridelka.
• Nadzor: pri zatiranju škodljivih vrst se pogosto uporablja integrirano varstvo rastlin (IPM) — monitoring populacij, naravni sovražniki, selektivni insekticidi in ukrepi kmetijske tehnike (npr. odpornost sort, spremembe v setvi) so glavni pristopi.

Razširjenost, nevarnosti in varstvo

Pljuvači so razširjeni po vsem svetu, najrazličnejši in najštevilčnejši pa so v tropskih gozdovih, kjer je biotska raznovrstnost največja. Nekatere vrste so invazivne in se z globalno trgovino razširile iz svoje porekla v nova območja, kjer lahko povzročijo gospodarsko škodo. Hranilne verige in habitatna izguba lahko prizadenejo tudi redke in endemične vrste, zato je poznavanje njihove taksonomije in ekologije pomembno za ohranjanje biodiverzitete.

Pljuvači so zanimivi tudi z vidika vedenja in morfoloških prilagoditev (kamuflaža, podaljški glav, voskasti izločki) ter so predmet številnih študij o komunikaciji preko vibracij, razvoju in fiziologiji skakanja.

Išči po črki