Barnardova zvezda, znana tudi kot Barnardova begajoča zvezda, je rdeča pritlikavka z zelo majhno maso, ki je od Zemlje oddaljena približno šest svetlobnih let v ozvezdju Ofius (Kačji pastir). Gre za hladno, nizko-masno glavnozvezdno zvezdo (spekturni tip približno M4V), ki sodi med najbližje zvezde Soncu. Barnardova zvezda je zelo stara (ocenjena starost več milijard let), relativno revna z elementi težjik kot Sonce, nagnjena pa je tudi k občasnim zvezdnim izbruhom (flare-aktivnost), kljub splošno počasni rotaciji.

Lastnosti

Barnardova zvezda ima maso in velikost, ki sta znatno manjši od Sončevih: masa je le delček mase Sonca (približno nekaj desetink Sončeve mase), polmer pa le nekaj desetink polmera Sonca. Njena svetlost je zato zelo nizka — skupna svetlost v vidnem delu spektra je majhna, v infrardečem območju pa je zvezda sorazmerno svetlejša. Njena učinkovita temperatura je nizka v primerjavi s Soncem, zaradi česar ima rdečkast odtenek značilen za rdeče pritlikavke.

Gibanje in bližina

Leta 1916 je ameriški astronom E. E. Barnard izmeril njeno pravilno gibanje 10,3 sekunde na leto. To je največje znano pravilno gibanje katere koli zvezde glede na Sonce, kar pomeni, da se Barnardova zvezda po nebu hitro premika glede na ozvezdje zvezd. Nahaja se na razdalji približno 1,8 parseka od Osončja — to je nekaj manj kot šest svetlobnih let — in velja za četrta najbližja znana posamezna zvezda Soncu po treh komponentah sistema Alfa Centauri. Poleg velikega pravilnega gibanja ima Barnardova zvezda tudi veliko radijalno hitrost, zaradi česar se glede na Sonce premika dokaj hitro.

Vidnost in opazovanje

Kljub sorazmerni bližini Barnardove zvezde njena navidezna magnituda v vidnem delu spektra znaša okoli 9–10, zato ni vidna s prostim očesom, ampak zahteva vsaj manjši teleskop ali dobro optiko za opazovanje. V infrardeči svetlobi je zvezda veliko svetlejša kot v vidnisvetlobi, kar je običajno za hladne rdeče pritlikavke; zato so infrardeči instrumenti in opazovanja ključni za študij njene fizikalne narave.

Planetarna spremljevalca in zgodovina iskanja planetov

Barnardova zvezda je bila predmet več iskanj eksoplanetov. V preteklosti so bile vpoglede v morebitne spremljevalce zaznamovale napačne trditve (npr. zgodnje trditve o planetih, ki so se kasneje izkazale za neutemeljene). V novejšem času so s pomočjo natančnih meritev radijalne hitrosti poročali o kandidatu za superzemljo (znanem kot Barnard b ali GJ 699 b) z zelo majhno maso in dolgim orbitalnim obdobjem, kar pa še vedno zahtevajo dodatna opazovanja in potrditev.

Pomen in zanimivosti

  • Barnardova zvezda je ena najbolj preučevanih rdečih pritlikavk zaradi svoje bližine, velikega pravilnega gibanja in zgodovine opazovanj.
  • Ker je relativno blizu in ima nizko svetlost, je za astrofizike pomemben cilj za raziskave zvezdne fiziologije nizko-masnih zvezd, njihove dolgoročne aktivnosti in možnosti za obstoj planetov okoli takšnih zvezd.
  • Njeno hitro premikanje po nebu je bilo zgodovinsko ključno za razvoj metod merjenja pravilnega gibanja zvezd in za določanje njihovih lastnih hitrosti v galaksiji.

Barnardova zvezda ostaja ena najbolj zanimivih tarč za amaterske in profesionalne opazovalce: kljub temu, da je s prostim očesom ne vidimo, njena bližina omogoča podrobne študije, ki prispevajo k razumevanju zvezd z nizko maso in iskanju morebitnih planetarnih sistemov v našem bližnjem kozmološkem okolju.