Dortova sinoda 1618–1619: zgodovinski pomen in pregled
Sinoda v Dortu (pogosto imenovana Dortova sinodaDordrechtova sinoda) je bil nacionalni koncil, ki je potekal v letih 1618–1619 v mestu Dordrecht na Nizozemskem. Nizozemska reformirana cerkev je sklicala sinodo predvsem zato, da bi razrešila versko-teološki spor, ki se je razvil po naukih Jacobusa Arminija in rasti arminijanstva. Prvo zasedanje se je začelo 13. novembra 1618, zadnje (154.) pa je bilo 9. maja 1619.
Na sinodo so bili povabljeni tudi predstavniki reformiranih cerkva iz več evropskih držav; udeležili so se je delegati iz različnih regij, med drugim iz Anglije in Škotske. Ime "Dort" je angleška izgovorjava nizozemskega mesta Dordrecht in se v izročilu uporablja še danes.
Ozadje
V začetku 17. stoletja so se v Nizozemski republiki razmahnili teološki spori med privrženci tradicionalne kalvinske doktrine in zagovorniki sprememb, ki so jih navdihovali Arminijevi nauki. Arminijanstvo je poudarjalo svobodno voljo in pogojeno izvolitev, kar je izzvalo nasprotovanje t. i. kontraremonstrantom, ki so branili strožji kalvinski pogled. Konflikt ni bil le teološki, ampak je imel tudi močne politične in socialne posledice znotraj države.
Potek sinode
Sinoda je potekala kot vrsta uradnih zasedanj, na katerih so bili zaslišani predstavniki obeh strani, študije in pisne izjave. Poleg cerkvenih vprašanj so se članice sinode ukvarjale tudi s konkretno analizo petih točk, ki jih je postavil remonstrantski manifest (remonstranca). Postopki so vključili preiskavo naukov arminijanstva in presojo njihovih skladnosti z reformirano tradicijo.
Odločitve in Kanoni Dorta
Končni akt sinode so sestavljali Kanoni Dorta (Canons of Dort), v katerih so bile remonstrantske trditve zavrnjene in potrjena uveljavljena kalvinska teologija. Kanoni so postavili teološki okvir, ki je v nizozemski cerkvi postal normativ. Sinoda je odločila tudi o sankcijah proti nekaterim pripadnikom remonstrantskega gibanja; ti postopki so vodili do izgonov, prepovedi opravljanja duhovniške službe in drugih kazni, kar je imelo širše družbeno-politične posledice.
Pet glavnih tez, ki jih povzemajo Kanoni Dorta
- Človekova duhovna nemoč (totalna pokvarjenost) – človekove sposobnosti za sprejem Boga so po padcu omejene; brez Kristusove milosti ne more do resnične vere.
- Nepogojna izvolitev – Bog izvoli k odrešenju ne iz predvidevanja človekove vere, temveč po svoji suvereni volji.
- Omejeno odkupljenje – Kristusova smrt ima učinkovito veljavo predvsem za izbrane, za katere je bila namenjena.
- Neustavljiva milost – ko Bog deluje z milostjo, je njeno delovanje učinkovito in ga človek ne more v celoti zavrniti.
- Vztrajnost svetih – tisti, ki so resnično izvoljeni, bodo v veri vztrajali do konca in ne bodo dokončno padli iz Božje milosti.
Opomba: znana kratica TULIP, ki povzame te točke, se je pojavila šele pozneje; Kanoni Dorta so te teme razvili in utemeljili v obdobju sinode.
Politični in dolgotrajni vpliv
Čeprav je sinoda formalno delovala kot cerkven organ, so njene odločitve močno vplivale tudi na politično dogajanje v republiki. Sinodi so sledili državni postopki proti političnim privržencem remonstrantov; v tem obdobju je prišlo do poraza in pregona nekaterih politikov in verskih voditeljev, kar je utrdilo prevlado kontraremonstrantskih sil. Sinoda je pomagalo utemeljiti enotno učno držo nizozemske reformirane cerkve, njen vpliv pa se je razširil tudi v druge reformirane skupnosti po Evropi in v kolonialne kontekste.
Zgodovinski pomen
Kanoni Dorta ostajajo pomemben dokument v zgodovini reformirane teologije. Določila sinode so oblikovala versko identiteto nizozemske cerkve več stoletij in prispevala k teološki enotnosti, ki je vplivala na izobraževanje, pridigarsko tradicijo in cerkveno ureditev. Hkrati je sinoda pokazala, kako tesno so bili v zgodnjem modernem času prepleteni teološki spori in politična moč.
Sinoda v Dortu tako predstavlja ključno točko v zgodovini protestantizma: dogodek, kjer so se odločale temeljne učne zadeve, in kjer so se teološke odločitve prepletle z močnimi političnimi posledicami, ki so segale dlje od same cerkvene sfere.


Dortova sinoda. Arminijanci sedijo za mizo na sredini.
Namen
Razlog za sklic tega srečanja je bil razrešiti vprašanje, ki se je pravkar pojavilo v nizozemskih cerkvah po širjenju arminianizma. Po smrti Jakoba Arminija so ljudje, ki so verjeli enako kot on, nasprotovali Belgijski izpovedi ter naukom Janeza Kalvina in Teodorja Beze. Arminijevi privrženci so svoje težave z Izpovedjo objavili v dokumentu, imenovanem Remonstranca iz leta 1610. Privrženci stvari, naštetih v tem dokumentu, so se imenovali remonstranti. Kalvinisti, ki so sledili naukom Janeza Kalvina, so postali znani kot kontraremonstranti.
V Remonstranci in nekaterih kasnejših spisih so arminijanci pisali o alternativi kalvinistični Belgijski izpovedi in omenili več stvari, s katerimi se niso strinjali. Učili so o izvolitvi na podlagi tega, da je Bog vedel, kdo bo veroval, o splošni spravi, o odporni milosti in o možnosti odhoda od milosti. Simon Episopij je bil govornik za 13 članov remonstrantov, ki so bili poklicani na sinodo leta 1618.
Konec srečanj in Dortov kanon
Srečanja so se končala z zavrnitvijo stališč remonstrantov in predstavitvijo reformiranega nauka o vsaki od točk. Včasih jih imenujemo pet točk kalvinizma in se jih spominjamo s petimi črkami "TULIP".
Sklep sinode v Dort-u o petih glavnih spornih točkah nauka na Nizozemskem, znan kot kanoni iz Dort-a, je utemeljitev odločitev, ki jih je sprejela sinoda.
Kanoni naj ne bi bili absolutna razlaga reformiranega nauka, ampak naj bi pojasnjevali le pet točk nauka, o katerih se je razpravljalo.
Sorodne strani
- Kalvinizem
- Arminianizem