Tatami — japonske talne preproge: tradicija, materiali in dimenzije

Tatami (畳 tatami) so tradicionalne japonske talne preproge, ki so zaznamovale japonsko bivalno kulturo. Zgornja površina je iz tkane slame ali prepletenih stebel igusa (jeta), jedro pa je bilo tradicionalno polnjeno z rjavo riževo slamo. Danes se zaradi večje dostopnosti in odpornosti uporabljajo tudi jedra iz stisnjenega lesa, pene ali celo stiroporja; zunanji robovi (heri) so lahko iz brokata ali preproste tkanine. Tatami so posamezne blazine enotne oblike in so osnovni gradnik za opremljanje klasične japonske sobe (washitsu).

Zgodovina in pomen

Tatami so bili sprva luksuzni predmet, ki so ga uporabljala plemstva in samuraji; običajni ljudje so tla pogosto pokrivali z blazinami ali preprogo. Postopoma so se tatami razširili tudi v druga sloje družbe, predvsem v obdobju Edo (17. stoletje), ko so postali standardna talna obloga v mnogih domovih. Tatami danes nista le praktičen element za hojo in sedenje, temveč tudi kulturni simbol — velikost sob se v Japonskem še vedno pogosto izraža z merami v tatamih (npr. soba "šest tatamijev" = 6-jō).

Materiali in izdelava

Zgornja plast: iz igusa (japonska močvirska šota) ali prepletenih slamenih stebel; igusa daje značilen vonj in dobro uravnavanje vlage.
Jedro: tradicionalno iz riževe slame; sodobne različice vsebujejo stisnjen les, peno, stiropor ali druge moderne materiale za lažjo vzdržljivost in izolacijo.
Robovi (heri): robni trakovi so lahko dekorativni v različnih vzorcih ali enobarvni, večinoma iz tkanine.
Debelina in trdota: klasični tatami so nekoliko prožni zaradi slame v jedru, debelina pa je običajno okoli 4–6 cm, odvisno od konstrukcije.

Velikosti in standardi

Velikost tatamija se razlikuje glede na regijo in namen. Tipične vrednosti so približno 0,9 × 1,8 m (polovični tatami približno 0,9 × 0,9 m). Zaradi regionalnih različnosti se lahko dimenzije gibljejo približno med 0,85–0,95 m × 1,7–1,9 m, kar pomeni, da ena preproga zavzema približno 1,5–1,8 m² (pogosto navajajo približno 1,62 m² za standardni tatami). V Japonskem merjenju se površina sob navadno izraža v "jō" (tatami enotah), npr. 4,5-jō ali 6-jō soba.

Uporaba in kulturni pomen

Tatami so osrednji element pri tradicionalnih dejavnostih, kot so čajni obred, meditacija in sedenje na tsubo (seiza). V sodobnih stanovanjih se pogosto mešajo z zahodnim pohištvom — vendar mnogi Japonci še vedno cenijo tatami sobe za posebno vzdušje in funkcijo.

Vzdrževanje

Redno zračenje sobe in izpostavljanje tatamija sončni svetlobi zmanjšuje vlago in preprečuje plesen ter odstranjuje vonj.
Sesanje z nežno ščetko odstrani prah; pri madežih hitro obrišite z rahlo vlažno krpo in nato dobro posušite.
Ne puščajte vode ali mokrih predmetov na tatamiju — dolgotrajna vlaga povzroča plesni in deformacije.
Občasno obračanje ali menjavanje položaja tatamijev v sobi pomaga enakomerno obrabo.
Izogibajte se hoji v čevljih po tatamiju; običajno se uporablja bosa ali s posebno nežno obutvijo.

Sodobne različice in alternativen namen

Poleg tradicionalnih tatamijev obstajajo tudi moderni sistemi (tkani preprogi na zvitkih, modularne panele) ter tatami, prilagojeni za športe (npr. borišča za judo ali aikido imajo svojo penasto oblogo, ki jo pogosto imenujejo tatami). Nekateri sodobni tatami materiali bolj poudarjajo izolacijo, lahek transport in enostavno čiščenje, medtem ko ohranjajo videz in občutek iz naravnih materialov.

Zaključek

Tatami ostajajo prepoznaven del japonske tradicije — združujejo funkcionalnost, estetsko vrednost in sposobnost uravnavanja notranje klime. Izbira med tradicionalnim in sodobnim tatamijem je pogosto kompromis med avtentiko, udobjem in vzdržljivostjo.

Soba s šestimi ležišči, talnimi oblogami tatami in šodži

Zgodovina

Japonci uporabljajo tatamije že od obdobja Nara (710-794). Bili so pleteni in postali debelejši kot sodobni tatami. Ljudje, ki so živeli v dobi Heian, so stopali na tatamije, da bi pokazali svojo moč, tatamije pa so razprostirali le v potrebnem delu prostora.

Uporaba tatamijev je bila nekoliko drugačna kot zdaj. Stil shoin tradicionalne japonske stanovanjske arhitekture se je začel v obdobju Kamakura. V tem času so ljudje nehali razprostirati tatamije po sobi in jih postavljati na sredino. Začeli so jih razprostirati po prostoru. Ljudje so se odločili, da bodo tatami razprostirali ob ognjišču in sedeli vzravnano s pokrčenimi nogami.

Tatami se spreminja skupaj z življenjskim slogom ljudi. Tatami je postal običajen za ljudi sredi obdobja Edo. Kmetje so jih začeli uporabljati v obdobju Meidži. Zaradi odprave predpisov o tatamiju so se v obdobju Meidži še bolj razširili. Japonci pogosto sušijo tatamije. Če je bila površina tatamija razbarvana, so ga ljudje pogosto obrnili. Z gospodarsko rastjo po drugi svetovni vojni so ljudje začeli uporabljati stole in preproge. Japonci menijo, da talne obloge niso dovolj sproščujoče ali zvočno izolativne, zato ljudje še zdaj uporabljajo tatamije.

Izdelava tatamijev

Tatami je izdelan iz rastline igusa, ki se uporablja v naglici. Sivko posadijo na riževih poljih avgusta. Sadika se izkoplje novembra, nato pa se izbere dobra sadika. Izbrane sadike se decembra ponovno posadijo na riževa polja. Do konca junija do sredine julija kakovostna igusa zraste do približno enega metra v višino in jo naslednje leto poberemo.

Po obiranju morajo biti suhe, ohraniti morajo poseben vonj in barvo. Sušenica se izbere glede na dolžino in debelino ter se preveri, ali ni obtolčena.

Po koncu žetve se izdela tatami. Ker so japonske sobe različnih velikosti, so tatamiji izdelani v različnih velikostih. Najprej se izdela osnova tatamija. Tatami se tke s posebnim strojem. Podobno kot pri tkanju kimona. Naslednji del tatamija je knot, ki se imenuje toko. Ko je toko debel 40 centimetrov ali več, se njegova oblika zravna. Podloga je končana in se imenuje mushiro. Tatami je dokončan, ko je povezan s toko in ko so prišiti okraski na robovih preproge.

Igusa

Igusa je večletna rastlina iz družine igusa. Igusa lepo diši. Ima svež, travniški vonj. V angleščini jih imenujemo rushes. Igusa cveti od maja do junija. Rastlina zraste do dolžine 100 centimetrov ali manj. Rastejo v močvirjih, kjer je dovolj sonca. Na Japonskem na različnih območjih raste 30 vrst iguz.

Tatami je izdelan iz naravne iguse, ki mora biti prožna od korenine do konice, debelina in barva pa se nekoliko razlikujeta. Za izdelavo tatamijev se uporabi približno 4000 do 7000 igus. Za najboljše tatamije se na splošno uporablja več in daljše iguse.

Uporaba iguše ima številne prednosti, kot so čiščenje zraka, toplotna izolacija, elastičnost, hlajenje (zlasti v vročih poletnih sezonah), okolju prijazne lastnosti in absorpcija zvoka. Tatami igusa je tudi gladek na otip, zato je udoben za dojenčke in majhne otroke. Večina Japoncev ima rada tatamije. Veliko domov ima vsaj eno sobo na tatamiju.

Tatami

Tatamiberi je tkanina, ki prekriva rob in krasi tatami. Nekateri tatamiji je nimajo. V angleščini se imenuje mat rob. Tatamiberi je širok približno tri centimetre. Material na tatamiberi je bombažna preja, vrvica iz sintetičnega materiala in zlata nit. Značilnosti se spreminjajo glede na to, katere vrvice se kombinirajo s tatamiberi. Tkani ročaj čudovite barve odstira prostor. Obstajata dve vrsti, s tatamiberi pa se spreminja vzdušje v prostoru.

Obstaja več vrst tatamiberi. Tatamiberi so se uporabljali za izkazovanje statusa. Na primer, cesar, ministri, duhovniki in učenjaki so imeli različne sloge. To je bilo zapisano v knjigi "Amanomokuzu" iz leta 1420.

Na Japonskem imajo etiketo o tatamiberi. Japonci se učijo, da ne smejo stopiti na tatamiberi. Če stopite na najšibkejši del, tatamiberi zlahka raztrgate. Če stopite na tatamiberi, se barva na robu bombaža in konoplje na tatamiju zbledi. Zato etiketa pomeni "da ne poškodujete tatuja z neprevidnim stopanjem, ko obiščete drugo hišo, bodite pozorni nanj". V starih časih so na tatamiberi vezli tudi družinske grbe. Stopanje na družinski grb je bilo tabu.