Tatami — japonske talne preproge: tradicija, materiali in dimenzije

Japonci uporabljajo tatamije že od obdobja Nara (710-794). Bili so pleteni in postali debelejši kot sodobni tatami. Ljudje, ki so živeli v dobi Heian, so stopali na tatamije, da bi pokazali svojo moč, tatamije pa so razprostirali le v potrebnem delu prostora.

Uporaba tatamijev je bila nekoliko drugačna kot zdaj. Stil shoin tradicionalne japonske stanovanjske arhitekture se je začel v obdobju Kamakura. V tem času so ljudje nehali razprostirati tatamije po sobi in jih postavljati na sredino. Začeli so jih razprostirati po prostoru. Ljudje so se odločili, da bodo tatami razprostirali ob ognjišču in sedeli vzravnano s pokrčenimi nogami.

Tatami se spreminja skupaj z življenjskim slogom ljudi. Tatami je postal običajen za ljudi sredi obdobja Edo. Kmetje so jih začeli uporabljati v obdobju Meidži. Zaradi odprave predpisov o tatamiju so se v obdobju Meidži še bolj razširili. Japonci pogosto sušijo tatamije. Če je bila površina tatamija razbarvana, so ga ljudje pogosto obrnili. Z gospodarsko rastjo po drugi svetovni vojni so ljudje začeli uporabljati stole in preproge. Japonci menijo, da talne obloge niso dovolj sproščujoče ali zvočno izolativne, zato ljudje še zdaj uporabljajo tatamije.

Tatami je izdelan iz rastline igusa, ki se uporablja v naglici. Sivko posadijo na riževih poljih avgusta. Sadika se izkoplje novembra, nato pa se izbere dobra sadika. Izbrane sadike se decembra ponovno posadijo na riževa polja. Do konca junija do sredine julija kakovostna igusa zraste do približno enega metra v višino in jo naslednje leto poberemo.

Po obiranju morajo biti suhe, ohraniti morajo poseben vonj in barvo. Sušenica se izbere glede na dolžino in debelino ter se preveri, ali ni obtolčena.

Po koncu žetve se izdela tatami. Ker so japonske sobe različnih velikosti, so tatamiji izdelani v različnih velikostih. Najprej se izdela osnova tatamija. Tatami se tke s posebnim strojem. Podobno kot pri tkanju kimona. Naslednji del tatamija je knot, ki se imenuje toko. Ko je toko debel 40 centimetrov ali več, se njegova oblika zravna. Podloga je končana in se imenuje mushiro. Tatami je dokončan, ko je povezan s toko in ko so prišiti okraski na robovih preproge.

Igusa je večletna rastlina iz družine igusa. Igusa lepo diši. Ima svež, travniški vonj. V angleščini jih imenujemo rushes. Igusa cveti od maja do junija. Rastlina zraste do dolžine 100 centimetrov ali manj. Rastejo v močvirjih, kjer je dovolj sonca. Na Japonskem na različnih območjih raste 30 vrst iguz.

Tatami je izdelan iz naravne iguse, ki mora biti prožna od korenine do konice, debelina in barva pa se nekoliko razlikujeta. Za izdelavo tatamijev se uporabi približno 4000 do 7000 igus. Za najboljše tatamije se na splošno uporablja več in daljše iguse.

Uporaba iguše ima številne prednosti, kot so čiščenje zraka, toplotna izolacija, elastičnost, hlajenje (zlasti v vročih poletnih sezonah), okolju prijazne lastnosti in absorpcija zvoka. Tatami igusa je tudi gladek na otip, zato je udoben za dojenčke in majhne otroke. Večina Japoncev ima rada tatamije. Veliko domov ima vsaj eno sobo na tatamiju.

Tatamiberi je tkanina, ki prekriva rob in krasi tatami. Nekateri tatamiji je nimajo. V angleščini se imenuje mat rob. Tatamiberi je širok približno tri centimetre. Material na tatamiberi je bombažna preja, vrvica iz sintetičnega materiala in zlata nit. Značilnosti se spreminjajo glede na to, katere vrvice se kombinirajo s tatamiberi. Tkani ročaj čudovite barve odstira prostor. Obstajata dve vrsti, s tatamiberi pa se spreminja vzdušje v prostoru.

Obstaja več vrst tatamiberi. Tatamiberi so se uporabljali za izkazovanje statusa. Na primer, cesar, ministri, duhovniki in učenjaki so imeli različne sloge. To je bilo zapisano v knjigi "Amanomokuzu" iz leta 1420.

Na Japonskem imajo etiketo o tatamiberi. Japonci se učijo, da ne smejo stopiti na tatamiberi. Če stopite na najšibkejši del, tatamiberi zlahka raztrgate. Če stopite na tatamiberi, se barva na robu bombaža in konoplje na tatamiju zbledi. Zato etiketa pomeni "da ne poškodujete tatuja z neprevidnim stopanjem, ko obiščete drugo hišo, bodite pozorni nanj". V starih časih so na tatamiberi vezli tudi družinske grbe. Stopanje na družinski grb je bilo tabu.