We Need to Talk About Kevin (2011) — britansko-ameriški psihološki triler

We Need to Talk About Kevin (2011) — mračen psihološki triler režiserke Lynne Ramsay; Tilda Swinton v pretresljivi zgodbi o materinstvu, sociopatiji in krivdi.

We Need to Talk About Kevin je britansko-ameriški psihološki triler iz leta 2011, ki ga je režirala Lynne Ramsay. Film je prirejen po istoimenskem romanu Lionela Shriverja in je nastajal več let: razvoj se je začel že okoli leta 2005, vendar so zaradi finančnih težav snemanja začeli šele aprila 2010. Režiserka je v svoji priredbi poudarila notranji svet glavne junakinje in uporabila nelinearno pripoved z izrazitimi preskoki v času.

Zgodba

V središču filma je odnos med materjo in sinom; zgodba sledi materi, ki poskuša razumeti in predelati dogodke, ki so privedli do grozljivega in tragičnega nasilja. V filme so vkomponirani spomini, trenutki vsakdanjosti in prizori, ki postopoma razkrivajo napetosti in čustvene razpoke v družini. Tema dela se dotika vprašanj vzgoje, odgovornosti, narave proti vzgoji ter družbenega odziva na nasilje.

Igralska zasedba in karakterji

Tilda Swinton igra mater, katere izročena in kompleksna predstava je bila osrednja pri kritiškem sprejemu filma. V vlogah ob njej nastopajo tudi drugi znani igralci, ki prispevajo k napeti in hladni atmosferi filma. V središču je portret mladostnika, ki ga film postavi v vlogo problematičnega in nasilnega osebnika; ravno vprašanje, zakaj je njen sin označen kot sociopat in morilec, predstavlja glavni moralni in psihološki konflikt pripovedi.

Produkcija in izid

Po zapletenem procesu financiranja se je snemanje začelo aprila 2010. Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu leta 2011, nato pa je v Združenem kraljestvu izšel 21. oktobra 2011. We Need to Talk About Kevin je na nosilcih Blu-ray in DVD izšel 29. maja 2012.

Teme, slog in sprejem

Film izstopa po temni in napeti atmosferi, vizualnem slogu ter osrednjemu poudarku na psihološki dinamiki med liki. Režija poudarja subjektivno dojemanje matere in uporablja skokovito strukturo, ki gledalca postopoma vodi do razumevanja celotne tragedije. Kritiki so večinoma hvalili režijo in igralske predstave, zlasti Tildino, ter izvirno priredbo romana; hkrati pa so nekateri opazili, da je vsebina izjemno temačna in čustveno zahtevna za gledalca.

Film je zaradi svoje teme in močnih likov pogosto predmet razprav o odgovornosti, družinskih odnosih in tem, kako družba razume in obravnava nasilje. Kljub (ali prav zaradi) svoje neugodnosti je ostal pomemben prispevek v žanru psihološkega filma in priredb sodobne literature.

Išči po črki