Bela ladja (La Blanche-Nef): potop 1120 in smrt Viljema Adelina

Bela ladja (francosko la Blanche-Nef) je bila zgodovinska ladja, ki je potonila v Rokavskem prelivu. Potopila se je 25. novembra 1120 blizu normandijske obale pri Barfleurju. Preživela sta le dva potnika na krovu. Med utopljenimi je bil tudi Viljem Adelin, edini preživeli zakoniti sin in dedič angleškega kralja Henrika I. Smrt Viljema Adelina je povzročila krizo nasledstva in verigo dogodkov, ki so spremenili zgodovino Anglije.

Potek nesreče

25. november 1120 velja za dan tragedije. Ladja je odplula iz pristanišča pri Barfleurju proti Angliji. Po poročanju sodobnih kronistov je bila potovanje zaznamovano z razuzdanostjo in pijančevanjem med nekaterimi člani posadke in potniki, zaradi česar je bila nočna navigacija manj natančna. Bela ladja je trčila ob podvodno skalo ali greben in se hitro nagnila ter potonila. Zaradi hitrega dogajanja in ledene vode Rokavskega preliva je večina ljudi na krovu izgubila življenje; uradno se navaja, da sta preživela le dva potnika.

Viljem Adelin in vpliv na nasledstvo

Viljem Adelin je bil najstniški prestolonaslednik (približno 17 let star) in edini zakoniti sin kralja Henrik I. Njegova smrt je ostro prizadela očeta in prekinila jasno linijo dedovanja. Kralj Henrik je poskušal zagotoviti zaporedje nasledstva z izpostavitvijo svoje hčerke, Matilde (imenovane tudi Empress Matilda), vendar so politične in družbene okoliščine ter nasprotni interesi plemstva povzročili spore ob njegovi smrti.

Posledice za Anglijo

Posledice potopa Bele ladje so bile daljnosežne. Brez očitnega moškega naslednika je nastala politična vakuum, ki je privedel do bojev za prestol. Po smrti Henrika I. je prestol zavzel njegov nečak Stephen de Blois, kar je sprožilo dolgo obdobje notranjih spopadov in negotovosti, znano kot "The Anarchy" oziroma obdobje anarhije (približno 1135–1153). Ta konflikt je oslabljal centralno avtoriteto in spreminjal razmerja moči med krono in velikimi fevdalci.

Dolgoročni učinki

Čeprav je obdobje spopadov trajalo desetletja, je iz njega izšla nova dinastija: Matildin sin, Henrik II (ustanovitelj dinastije Plantagenet), je leta 1154 prevzel angleški prestol in postopoma obnovil kraljevo moč. Potop Bele ladje tako velja za ključni mejnik, katerega neposredni izid je bila nasledstvena kriza, dolgoročno pa je sprožil spremembe v politični strukturi Anglije in Normandije.

Spomin in historiografija

Dogodek je v srednjeveških kronikah in poznejši zgodovinski literaturi pogosto obravnavan kot usodna nesreča, ki je bistveno vplivala na potek angleške zgodovine. Poleg čustvenega odmeva tragedije — izgube mnogih plemiških družin in mladostnega naslednika — zgodovinarji izpostavljajo tudi pomen nepazljivosti in slabega odločanja kot vzrok za katastrofo.

Ključne točke:

Datum potopa: 25. november 1120.
Le dva preživelega na krovu, večina potnikov in posadke se je utopila.
Med umrlimi: Viljem Adelin, prestolonaslednik Henrika I.
Posledica: dolgotrajna nasledstvena kriza in obdobje notranjih spopadov v Angliji.

Potopitev bele ladje

Razbitje ladje

Bela ladja je bila nova ladja, katere kapitan je bil Thomas FitzStephen. Njegov oče Stephen FitzAirard je bil kapitan ladje Mora za Viljema Osvajalca, ko je ta leta 1066 napadel Anglijo. FitzStephen je svojo ladjo ponudil angleškemu kralju Henriku I., da bi se z njo vrnil v Anglijo iz Barfleurja v Normandiji. Henrik je že imel druge načrte, vendar je številnim članom svojega kraljevega dvora dovolil, da se popeljejo z belo ladjo. Med njimi je bil tudi njegov edini sin Viljem Adelin. Med njimi so bili tudi njegov nezakonski sin Rihard Lincolnski, nezakonska hči Matilda FitzRoy, grofica Perška, in številni drugi plemiči. Po navedbah kronista Orderika Vitalisa je posadka prosila Viljema Adelina za vino in ta jim ga je priskrbel v izobilju. Ko je bila ladja pripravljena na odhod, je bilo na njej približno 300 ljudi, čeprav so jo nekateri zaradi pretiranega pitja zapustili že pred odhodom.

Kapitanu ladje Thomasu FitzStephenu so udeleženci zabave ukazali, naj dohiti in prehiti kraljevo ladjo, ki je že odplula. Bela ladja je bila hitra, najboljše konstrukcije in je bila pred kratkim opremljena z novimi materiali. Zato so bili kapitan in posadka prepričani, da bodo prvi prispeli v Anglijo. Toda ko je ladja v temi zaplula, je z levim bokom trčila v potopljeno skalo, imenovano Quillebœuf, in ladja se je hitro potopila. Viljem Adelin je vstopil v majhen čoln in bi lahko preživel, vendar se je vrnil, da bi rešil svojo polsestro Matildo (grofico Perško), ko je slišal njene klice na pomoč. Njegov čoln se je napolnil z vodo, ko so se drugi poskušali rešiti in William je utonil skupaj z njimi. Po navedbah ordinariata Vitalis sta preživela le dva, ki sta se vso noč oklepala skale. Eden je bil mesar iz Rouena, drugi pa Geoffrey de l'Aigle. Kronist je še trdil, da se je Thomas FitzStephen, ko je po potopu prišel na površje in izvedel, da Viljem Adelin ni preživel, raje pustil utopiti, kot da bi se soočil s kraljem.

Ena od legend pravi, da je bila ladja obsojena na propad, ker se duhovniki niso smeli vkrcati na ladjo po običajnem postopku.

Padec v anarhijo

Neposredna posledica smrti Viljema Adelina je bilo obdobje, znano kot anarhija. Zaradi nesreče Bele ladje je imel Henrik I. le enega zakonitega otroka, drugo hčerko Matildo. Čeprav je Henrik I. svoje barone večkrat prisilil, da so prisegli, da bodo podpirali Matildo kot njegovo naslednico, v Angliji še nikoli ni vladala samostojna ženska. Matilda je bila nepriljubljena tudi zato, ker je bila poročena z Geoffreyjem V., grofom Anjou. Ta je bil tradicionalni sovražnik angleških normanskih plemičev. Po Henrikovi smrti leta 1135 angleški baroni niso bili prepričani, da si želijo Matildo za kraljico.

Eden od moških sorodnikov Henrika I., Štefan iz Bloisa, kraljevi nečak po sestri Adeli, si je prisvojil Matildo ter svoja starejša brata Viljema in Teobalda in postal kralj. Štefan naj bi nameraval potovati z Belo ladjo, vendar jo je zapustil tik pred izplutjem; Ordik Vitalis to pripisuje nenadnemu napadu driske.

Po smrti Henrika I. sta Matilda in njen mož Geoffrey iz Anjouja, ustanovitelj dinastije Plantagenetov, začela dolgo in uničujočo vojno proti Štefanu in njegovim zaveznikom za nadzor nad angleškim prestolom. Obdobje, imenovano anarhija, je trajalo od leta 1135 do leta 1153 in je imelo uničujoče posledice, zlasti v južni Angliji.

Zgodovinar, ki je živel v tistem času, Viljem iz Malmesburyja, je zapisal:

"Tu so z Viljemom umrli tudi Rihard, drugi kraljevi sin, ki ga je pred njegovim prihodom rodila ženska brez ranga, pogumen mladenič in drag očetu zaradi svoje poslušnosti; Rihard d'Avranches, drugi grof Chesterski, in njegov brat Otheur; Geoffrey Ridel; Walter iz Evercija; Geoffrey, arhidiakon Hereforda; grofica Chesterska; kraljeva nečakinja Lucia-Mahaut iz Bloisa; in mnogi drugi ... Še nobena ladja ni prinesla toliko bede v Anglijo."

Poezija

Dante Gabriel Rossetti, "Bela ladja: balada"; prvič objavljeno leta 1881 v zbirki Balade in soneti.
Geoffrey Hill, "Bela ladja". V svoji prvi knjigi For the Unfallen, 1959.
Felicia Hemans, "He Never Smiled Again", ok. 1830