Med egiptovsko revolucijo leta 2011 so v Egiptu potekale številne demonstracije in nemiri. Dogodek je splošno znan tudi kot dan jeze ali dan upora in se je začel 25. januarja 2011. Protesti so bili množični, trajali so več tednov in so sprožili verigo političnih sprememb, ki so vplivale na nadaljnji razvoj v državi.
Vzroki in zahteve
Pred izbruhom protestov je v regiji že potekala tunizijska vstaja, ki je delovala kot katalizator za mobilizacijo v Egiptu. Protestniki so zahtevali temeljite politične in gospodarske spremembe. Med glavnimi razlogi za nezadovoljstvo so bili:
- policijska brutalnost in zlorabe oblasti,
- stanje izrednih razmer in pomanjkanje svobodnih volitev,
- globoka korupcija v državni upravi,
- omejevanje svobode govora in politične svobode,
- visoka brezposelnost, nizke plače, pomanjkanje stanovanj in slabi socialni pogoji,
- rastoče cene hrane in gospodarska negotovost.
Protestniki so izražali tudi željo po odstopu dolgoletnega predsednika, Hosnija Mubaraka, ter po vzpostavitvi bolj odprave, odgovorne in reprezentativne države.
Prvi dnevi protesta in razširitev po državi
Protesti so izbruhnili 25. januarja 2011 in so hitro zajeli mesta, med drugim Kairo, Aleksandrijo, Suec in Ismailijo. Pred tem so bile protestne aktivnosti v državi večinoma lokalne, a to gibanje je prvič združilo ljudi iz različnih družbenih razredov, starostnih skupin in veroizpovedi. Ta val je bil razumljen kot največji izraz ljudskega nezadovoljstva v zadnjih desetletjih — največji od nemirov zaradi kruha leta 1977.
Cenzura, internetni mrk in informacijska vojna
Prvi dan protestov je država poskusila omejiti pretok informacij: egiptovske oblasti so cenzurirale večino medijev in omejevale dostop do novic ter poročanja. Protestniki so se močno zanašali na omrežja in platforme družbenih medijev, zato je vlada 28. januarja izvedla obsežen izklop povezav — t. i. "mrk" interneta in mobilnih telefonov. Izklop je na kratko prekinil komunikacijo, vendar so posamezniki in mednarodne organizacije hitro poiskali načine obvladovanja in dokumentiranja dogajanja. Naslednje jutro pred zoro je bil izklop mobilnih telefonov delno prekinjen, a motnje v komunikaciji so vztrajale dalj časa.
Potek nasilja, policijski odziv in humanitarne posledice
Do 29. januarja je bilo poročano o približno 1 000 aretacijah. Po prvih poročilih je bilo ranjenih več kot tisoč protestnikov in bilo je vsaj 53 potrjenih smrtnih žrtev; kasneje so se številke spreminjale, poročali so o več sto smrtnih žrtvah in tisočih poškodovanih v celotnem obdobju protesta. Varnostne sile so poskušale zatreti proteste z uporabo ščitov, gumijastih nabojev, palic, vodnih topov in solzilca, občasno pa je prišlo tudi do streljanja z ostrim strelivom. Vlada je uvedla policijsko uro in omejitve gibanja z namenom obnovitve reda; oblasti so kot utemeljitev navajale tudi boj proti morebitnemu vplivu islamskih fundamentalističnih skupin.
Vloga organizatorjev, voditeljev in družbenih gibanj
Proteste so spodbudile raznolike skupine: aktivisti, sindikati, študenti, delavci in civilne iniciative. Nekateri voditelji, kot je bil Mohamed ElBaradej, so javno napovedali, da bi lahko eden od ciljev gibanja bil prisiliti Hosnija Mubaraka, da odstopi. ElBaradej je bil med tistimi, ki so veljali za primernega kandidata za vodenje prehodne vlade, če bi Mubarak odstopil.
Mednarodni odziv in pomen družbenih medijev
Dogajanje v Egiptu je pritegnilo pozornost po vsem svetu, deloma zaradi uporabe platform, kot so Twitter, Facebook in YouTube. Ti mediji so omogočili hitro širjenje informacij, koordinacijo protestov ter dokumentiranje kršitev in dogodkov v realnem času, kar je povečalo mednarodni pritisk na egiptovsko oblast in pomagalo pri organizaciji globalnih solidarnostnih akcij.
Odstop Mubaraka in nadaljnji politični razvoj
Mubarak je 11. februarja 2011 odstopil s predsedniškega položaja. Njegov odstop je pomenil konec njegovega 30-letnega vladanja in začetek obdobja vojaške uprave, ki ga je prevzela Vrhna vojaška uprava. Sledile so dolgotrajne politične spremembe: postopki in sodni procesi proti nekdanjim vodilnim, organizacija prehodnih volitev ter spori in napetosti med različnimi političnimi silami v državi. Mubarak je bil kasneje soočen s sodnimi postopki zaradi obtožb, vključno z odgovornostjo za smrt miroljubnih protestnikov; bil je sprva obsojen na dosmrtni zapor. Sodna bitka in politični procesi po letu 2011 so bili dolgotrajni in zapleteni.
Pomen vstaje in dedščina
Egiptovska vstaja 2011 je pokazala moč množičnega protesta in pomen civilne družbe, hkrati pa je razkrila tudi izzive prehoda iz avtoritarne v demokratično ureditev. Gibanje je imelo globoke družbene posledice: spodbudilo je politični aktivizem, delno spremenilo strukture moči v državi in začelo serijo dogajanj, ki so vplivala na politični razvoj Egipta v naslednjih letih.
Protesti so ostali pomemben mejnik sodobne zgodovine regije, saj so sprožili razprave o odgovornosti oblasti, pravicah državljanov in vlogi interneta ter družbenih medijev v političnih spremembah.
