Billy the Kid je balet v enem dejanju. Libreto (zgodba) je delo Lincolna Kirsteina in temelji na življenju Billyja Kida. Glasbo je napisal Aaron Copland. Plese je oblikoval Eugene Loring. Scenografijo in kostume je oblikoval Jared French. Balet je bil prvič uprizorjen oktobra 1938 v Chicagu. V New Yorku so ga uprizorili 24. maja 1939 v gledališču Martin Beck Theater z Loringom v vlogi Billyja in Marie-Jeanne v dvojni vlogi matere in mehiške ljubljenke. V božičnem tednu 1939 so balet predstavili v gledališču St. James Theater v New Yorku z Michaelom Kiddom v vlogi Billyja ter Alicio Alonso v vlogi matere in mehiške ljubljenke.
Zgodba in libreto
Libreto Lincolna Kirsteina črpa iz legende o Williamu H. Bonneyju, znanem kot Billy the Kid, ter iz mitologije divjega zahoda. Zgodba ni strogo zgodovinska rekonstrukcija, temveč poenostavljena in dramaturško prilagojena pripoved, ki skozi vrsto prizorov prikaže odraščanje, ljubezni, prepire in končni obračun izven zakona. Poleg samega junaka libreto izpostavlja tudi figure, kot so mati, mehiška ljubljenka, šerif in tolpa — vse v vlogah, ki poudarjajo tragično in pojavno naravo mita o outlawu.
Glasba in slog
Aaron Copland je za Billy the Kid ustvaril glasbo, ki sledi njegovemu značilnemu slogu, pogosto imenovanemu "Americana": široke, odprte harmonije, prepoznaven ritem in vključevanje ljudskih ter popularnih prvin. Copland v delu uporabi folk motive, glasbene geste, ki opozarjajo na prostranost zahoda, ter ostrejše, ritmično nabite pasuse, ki ponazarjajo streljanje in spopade. Glasba je izrazito dramaturna in slikovita, zato se pogosto izvaja tudi v koncertni različici kot orkestralna suita z izbranimi odlomki iz baleta.
Scena, kostumi in koreografija
Scenografijo in kostume je oblikoval Jared French, ki je s podobo prizorišč in kostumov krepil avtentično vzdušje ameriškega zahoda. Eugene Loring je ustvaril grafično in izrazno koreografijo, v kateri se prepletajo elementi modernih plesnih izrazov in popularnih plesnih fraz, prilagojenih likovni podobi in karakterjem baleta. Plesne situacije se gibljejo od intimnih, narativno obarvanih prizorov do energičnih skupinskih šeg in spopadov.
Prve uprizoritve in sprejem
Premiera oktobra 1938 v Chicagu. V New Yorku je delo vzbudilo veliko pozornosti, deloma zaradi izvirne kombinacije ameriške tematike in sodobne glasbe ter zaradi sodelovanja pomembnih ustvarjalcev, kot so Kirstein, Copland in Loring. Kmalu po premieri je balet postal del repertoarja več gledališč in plesnih skupin v ZDA, njegova glasba pa se je uveljavila tudi samostojno kot del koncertnega repertoarja.
Pomen in zapuščina
Billy the Kid velja za eno izmed ključnih del ameriške glasbe in plesa 20. stoletja, saj je pomagal oblikovati prepoznavno ameriško glasbeno estetiko in prispeval k uveljavitvi Coplanda kot vodilnega ameriškega skladatelja. Njegova glasba je pogosto uporabljena v filmih, dokumentarcih in na koncertnih odrih, libreto pa je vzor, kako mitologijo in nacionalne teme prenašati v baletno obliko. Iz baleta so se pogosto oblikovale orkestralne suite in zgoščenke, ki omogočajo, da glasba dobi širše občinstvo tudi zunaj plesnih predstav.
Izvedbe in posnetki
Del je skozi desetletja izvajalo več plesnih skupin in orkestrov; glasba iz baleta je zapisana na več zvočnih posnetkih in se redno pojavlja v koncertnih programih. Zaradi svoje dostopnosti in slikovitosti ostaja Billy the Kid priljubljen tako pri strokovni javnosti kot pri širšem občinstvu.