Afrikati: definicija, fonetika in primeri

Poglobljen vodnik po afrikatih: definicija, fonetika in primeri v angleščini ter kitajščini. Razlaga aspiracije, zvenečnosti in pravilne izgovorjave.

Afrikati so soglasniki, ki jih izgovarjamo s stopico, takoj za njo pa je frikativ. Pri afrikatu gre torej za združitev dveh gibanj v enem segmentu: najprej kratek zapor zraka (stopica), nato ozek prehod zraka skozi ozko režo (frikativ). V zapisu IPA se afrikati pogosto označijo s spojenim zapisom, npr. /t͡ʃ/ ali poenostavljeno /tʃ/.

Obstajajo tako zveneči kot brezzveneči afrikati; v angleščini sta tipična primera zveneči /d͡ʒ/ (zapisano kot 'j' v besedah kot "judge") in brezzvečni /t͡ʃ/ (zapisano kot 'ch' v besedah kot "church") — v IPA se ponavadi zapišeta /d͡ʒ/ in /t͡ʃ/ (ali s povezovalno črto /d͡ʒ/, /t͡ʃ/).

Fonetika in artikulacija

Afrikati se tvorijo na različnih mestih artikulacije, kar daje različne vrste afrikat:

• alveolarni (npr. /t͡s/ kot v nemški izgovorjavi 'z' v "Zeit"),
• postalveolarni (npr. /t͡ʃ/ in /d͡ʒ/ kot v angleščini 'ch' in 'j'),
• palatalni (npr. /t͡ɕ/ v nekaterih slavanskih in azijskih jezikih),
• retroflexni (npr. /ʈ͡ʂ/ v nekaterih variantah poljščine, ruščine ali kitajskih dialektih).

Pri izgovarjanju afrikata se stopica in frikativ običajno združita v en segment — to pomeni, da govorci pogosto dojemajo afrikat kot en fonem, ne kot kombinacijo dveh samostojnih soglasnikov.

Primeri v različnih jezikih

• Slovenščina: c kot /ts/ v "cesta", č kot /t͡ʃ/ v "čaj".
• Angleščina: /t͡ʃ/ v "church", /d͡ʒ/ v "judge".
• Nemščina: /t͡s/ pogosto zapiše kot z na začetku zlogov (npr. "Zeit").
• Češčina in poljščina: različne postalveolarne in retroflexne afrikate, npr. češki c /t͡s/, č /t͡ʃ/.
• Kitajščina: v standardni mandarini so afrikati pomemben del soglasniškega sistema; glej nadalje.

V kitajščini se afrikoni razlikujejo po aspiraciji ali dihanju, saj zveneči afrikoni ne obstajajo; aspirirane afrikarate ali dihalne afrikarate so /t͡ɕʰ/ (zapisane kot 'q' v hanyu pinyinu), /t͡sʰ/ ('c') in /ʈ͡ʂʰ/ ('ch'), neaspirirane afrikarate ali afrikarate brez dihanja pa so /t͡ɕ/ ('j'), /t͡s/ ('z') in /ʈ͡ʂ/ ('zh').

Zapis in transkripcija

V IPA se afrikati navadno zapisujejo z dvema simboloma povezanima z vezajem ali povečevalno črto (tie bar), npr. /t͡ʃ/ ali /d͡ʒ/. V praktičnih romanizacijah in črkovnih sistemih se za afrikate uporabljajo različne črke ali kombinacije, npr. č v slovenščini in češčini, ch ali tch v angleščini, cz in cz v starih romanizacijah centralnoevropskih jezikov, ter posebne oznake v pinyinu za kitajske afrikate.

Fonološke lastnosti in opombe

• Afrikati se v fonologiji lahko obravnavajo kot enoten fonem ali kot zaporedje stopice + frikativ; analiza je odvisna od jezika in ozko povezanih kontrastov.
• V nekaterih jezikih afrikati nastanejo po procesu palatalizacije ali asimilacije (npr. /t/ + /j/ → /t͡ʃ/).
• Aspiracija, zvonenje in mesto artikulacije so ključni za razlikovanje med afrikati znotraj določenega jezika (kot kaže primer kitajščine).

Če želite, lahko dodam več primerov iz določenega jezika (npr. poljščina, ruščina, španščina) ali prikažem natipkane IPA zapise za izbrane besede.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so afrikoni?

V: Ali lahko obstajajo tako zveneči kot brezzveneči afrikati?

V: Kateri so primeri zvenečih in brezzvenečih afrikatov v angleščini?

V: Kako se razlikujejo afrikoni v kitajščini?

V: Katere so aspirirane afrikarate v mandarinščini?

V: Katere so neaspirirane afrikarate v kitajščini?

V: Kako se v IPA zapišeta zvoka ch in j?

Išči po črki