Steven Chu (rojen 28. februarja 1948 v mestu St. Louis, Missouri) je ameriški fizik. Med letoma 2009 in 2013 je bil 12. minister za energijo Združenih držav Amerike. Chu je zaslovel po svojih temeljnih raziskavah v laboratoriju Bell Labs in v akademskem okolju na področju hlajenja in lovljenja atomov z lasersko svetlobo — dela, za katero je leta 1997 skupaj s kolegoma Claudom Cohenom-Tannoudjijem in Williamom Danielom Phillipsom prejel Nobelovo nagrado za fiziko. V raziskavah je razvil in nadgradil eksperimentalne tehnike, ki so omogočile zelo nizke temperature atomov in odprle pot za nove eksperimentalne pristope v kvantni fiziki, atomski spektroskopiji in natančnih atomskih urah.
Izobraževanje in akademska kariera
Chu se je izobraževal na področju fizike; doktoriral je iz fizike in nato deloval kot raziskovalec in predavatelj na več uglednih univerzah. Pred izvolitvijo v vlado je bil profesor fizike ter molekularne in celične biologije na kalifornijski univerzi Berkeley in je bil direktor Nacionalnega laboratorija Lawrence Berkeley. Pred tem je bil profesor fizike na Univerzi Stanford. Njegovo delo povezuje eksperimentalno fiziko z interdisciplinarnimi pristopi, kar mu je omogočilo sodelovanje na področjih od osnovne fizike do bioloških in inženirskih aplikacij.
Nobelova nagrada in znanstveni doprinos
Chu je prejel Nobelovo nagrado za fiziko (1997) za razvoj in uporabo metod hlajenja in zadrževanja atomov z lasersko svetlobo. Te tehnike, vključno s koncepti, kot so optično „molasses“ in magneto-optični trap, so omogočile znanstvenikom, da upočasnijo atomsko gibanje in dosežejo temperaturi blizu absolutne ničle. Posledično so takšni postopki postali ključni pri raziskavah Bose–Einsteinovih kondenzatov, natančnih merjenjih in kvantni optiki.
Vloga v vladi in energetska politika
Kot sekretar za energijo (potrjen 21. januarja 2009, odstop pa je bil sprejet 22. aprila 2013) je Chu prinašal znanstveni pogled v oblikovanje politike. Zavezoval se je k povečanju raziskav na področju čiste energije, energetske učinkovitosti in razvoja obnovljivih virov. Med njegovimi pobudami je bilo tudi spodbujanje inovacij z ustanovitvijo in širjenjem programov, kot je ARPA‑E (Advanced Research Projects Agency‑Energy), ter usmerjanje sredstev za razvoj nizkoogljičnih tehnologij. Hkrati je podpiral uporabo varne jedrske energije kot del mešanice energetskih virov in je javno opozarjal na nujnost ukrepanja proti podnebnim spremembam ter postopno opustitev fosilnih goriv.
Javni nastopi, ideje in vpliv
Chu je aktiven tudi zunaj laboratorija in ministrstva kot javni intelektualec, ki zagovarja povezanost znanosti in politike. Med njegovimi bolj znanimi idejami je razmišljanje o globalnem "glukoznem gospodarstvu": konceptu prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, kjer bi se energentske in surovinske vloge v določenih primerih prevzemale z obdelavo rastlin in prenosom organskih goriv — primerjava je, da bi se glukoza iz tropskih rastlin prenašala podobno kot danes nafta, čeprav je to ena izmed več predlaganih možnosti za zmanjševanje izpustov ogljika.
Nagrade, priznanja in nadaljnje delo
Poleg Nobelove nagrade je Chu prejel številna domača in mednarodna priznanja ter je član več akademskih institucij. Po odhodu iz vlade se je vrnil v akademske in svetovalne vode, nadaljeval z raziskavami in podpiral izobraževalne ter raziskovalne programe na področju energetike in podnebnih znanosti.
Chu je postal znan tudi kot simbol povezave med znanostjo in javno politiko: v svoji karieri je povezoval temeljne znanstvene dosežke z aplikativnimi in političnimi rešitvami za energetske in podnebne izzive današnjega sveta. Njegovo delo in javno delovanje sta pomembno prispevala k večji vključenosti znanstvenih dognanj v oblikovanje energetskih politik.
Chu je prvi Nobelov nagrajenec in drugi Američan kitajskega rodu, ki je zasedel položaj v kabinetu Združenih držav Amerike. V svoji javni in znanstveni karieri ostaja zagovornik interdisciplinarnega pristopa k reševanju globalnih izzivov.
