Brazil (1985 film)

Načrt

Film je postavljen v distopično, birokratsko prihodnost. Sam Lowry je vladni uslužbenec na nizki ravni. V sanjah se vidi kot krilati bojevnik, ki rešuje dekle v stiski. V tiskalniku se zatakne muha in povzroči napako. Zaradi tega je namesto Archibalda Tuttlea aretiran Archibald Buttle. Buttle umre med zaslišanjem. Tuttle je uporniški serviser klimatskih naprav in osumljenec terorizma.

Sam dobi nalogo, da stvari popravi. Sam obišče Buttleovo vdovo in spozna njuno sosedo Jill Layton. Presenečen ugotovi, da je podobna ženski iz njegovih sanj. Jill je poskušala pomagati gospe Buttle, da bi ugotovila, kaj se je zgodilo z njenim možem. Njena prizadevanja so bila ovirana zaradi birokracije. Neznano ji je, da zdaj velja za Tuttleovo teroristično sostorilko. To je posledica njenega poskusa, da bi prijavila napako pri Buttleovi aretaciji.

Sam prijavi napako na klimatski napravi v svojem stanovanju. Centralna služba mu ne pomaga. Tuttle mu nepričakovano priskoči na pomoč. Tuttle je nekoč delal za Central Services. Odšel je, ker mu ni bilo všeč papirnato delo. Tuttle popravi Samovo klimatsko napravo. Nato prideta dva delavca Centralnih storitev, Spoor in Dowser. Sam ju mora odvrniti, da bi Tuttle lahko pobegnil. Delavca se pozneje vrneta, da bi razbila Samovo klimatsko napravo pod pretvezo, da jo popravljata.

Sam ugotovi, da je edini način, da izve več o Jill, napredovanje v službi za iskanje informacij. Tu bo lahko dostopal do njenih zaupnih zapisov. Pred tem je zavrnil napredovanje, ki ga je uredila njegova mati Ida. Jill je obsedena s plastično operacijo pri lepotnem kirurgu doktorju Jaffeju. Na Idini zabavi se Sam pogovarja z namestnikom ministra, gospodom Helpmannom. Dobi napredovanje.

Sam dobi Jilline zapise. Izsledi jo, še preden jo lahko aretirajo. Nato ponaredi zapise, da je mrtva. To ji omogoči pobeg. Skupaj preživita romantično noč. Vlada ju aretira pod grožnjo orožja. Sama obtožijo izdaje, ker je zlorabil svoj novi položaj. Sam je priklenjen na stol v veliki sobi. Mučil naj bi ga njegov stari prijatelj Jack Lint. Sam izve, da je bila Jill ubita, ko se je upirala aretaciji.

Jack začne z mučenjem. Tuttle vdre v ministrstvo, ustreli Jacka, reši Sam in razstreli stavbo ministrstva.

Sam in Tuttle skupaj pobegneta. Tuttle izgine med množico ostankov papirja iz uničene stavbe.

Sam naleti na pogreb Idinega prijatelja. Prijateljica je umrla po prevelikem številu lepotnih operacij. Sam ugotovi, da je njegova mati zdaj podobna Jill. Preveč je zaposlena s tem, da jo obletavajo mladi moški, da bi ji bilo mar za sinovo stisko.

Pogreb prekinejo stražarji. Sam pade v odprto krsto. Pade v črno praznino. Pristane na ulici iz svojih sanj. Policiji in pošastim skuša ubežati tako, da pleza po kupu upogljivih cevi.

Odpre vrata in gre skozi njih. Presenečen se znajde v tovornjaku, ki ga vozi Jill. Skupaj zapustita mesto.

Vendar je ta "srečen konec" iluzija. V resnici je še vedno privezan na stol. Namiguje se, da ga je Jack lobotomiral. Jack in gospod Helpmann ugotovita, da je Sam zapadel v blaženo norost, zato ga razglasita za izgubljen primer in zapustita sobo. Sam ostane na stolu, se smehlja in si brenka pesem "Aquarela do Brasil".

Oddaja

Glavna igralska zasedba

• Jonathan Pryce kot Sam Lowry. Pryce je vlogo opisal kot enega od vrhuncev svoje kariere. Za vlogo je bil izbran tudi Tom Cruise.
• Kim Greist kot Jill Layton. Gilliamova prva izbira za to vlogo je bila Ellen Barkin; razmišljali so tudi o Jamie Lee Curtis, Rebecci De Mornay, Rae Dawn Chong, Joanni Pacuła, Rosanni Arquette, Kelly McGillis in Madonni. Gilliam naj bi bil nezadovoljen z nastopom Greistove, zato se je odločil, da bo nekatere njene prizore izrezal ali zmontiral.
• Robert De Niro kot Archibald "Harry" Tuttle. De Niro si je še vedno želel sodelovati v filmu, potem ko mu je bila zavrnjena vloga Jacka Linta, zato mu je Gilliam ponudil manjšo vlogo Tuttlea.
• Katherine Helmond kot gospa Ida Lowry. Po besedah Helmondove jo je Gilliam poklical in rekel: "Imam vlogo zate in želim, da prideš in jo odigraš, vendar v njej ne boš videti prav lepo." Ličila jo je Gilliamova žena Maggie. Med snemanjem je Helmondova deset ur na dan preživela z masko, prilepljeno na obraz; njene prizore so morali preložiti zaradi mehurjev, ki so jih povzročili.
• Ian Holm kot gospod Kurtzmann, Samov šef.
• Bob Hoskins v vlogi Spoorja, v vladi zaposlenega inženirja za ogrevanje, ki se ne strinja s Harryjem Tuttleom.
• Michael Palin kot Jack Lint. Robert De Niro je prebral scenarij in se zanimal za vlogo, vendar je Gilliam vlogo že obljubil Palinu, ki je bil njegov prijatelj in redni sodelavec. Palin je lik opisal kot "nekoga, ki je bil vse, kar lik Jonathana Prycea ni bil: stabilen, imel je družino, bil je ustaljen, udoben, delaven, očarljiv, družaben - in povsem in popolnoma brezobziren. To je bil način, na katerega se nam je zdelo, da lahko v Jacku Lintu razkrijemo zlo."
• Ian Richardson kot gospod Warrenn, Samov novi šef v podjetju Information Retrieval.
• Peter Vaughan v vlogi namestnika ministra za informiranje, gospoda Helpmanna.

Spremljevalna igralska zasedba

• Jim Broadbent kot doktor Louis Jaffe, plastični kirurg Ide Lowry.
• Brian Miller kot gospod Archibald Buttle, ki je bil zaprt in po nesreči ubit zaradi zločinov Archibalda Tuttlea.
• Sheila Reid kot gospa Veronica Buttle, vdova Archibalda Buttlea.
• Barbara Hicks kot gospa Alma Terrain.
• Kathryn Pogson kot Shirley Terrain, Almina hči.
• Bryan Pringle kot natakar Spiro.
• Derrick O'Connor kot Dowser, Spoorjev partner.
• Elizabeth Spender kot Alison "Barbara" Lint, Jackova žena.
• Holly Gilliam, hčerka režiserja Terryja Gilliama, kot Holly Lint, Jackova hči.
• Derek Deadman in Nigel Planer kot Bill in Charlie, delavca, ki popravljata strop Buttlovih.
• Gorden Kaye v vlogi vratarja M.O.I.
• Myrtle Devenish kot Jackova tajnica.
• Roger Ashton-Griffiths kot duhovnik.
• Jack Purvis kot doktor Chapman.
• Andre Gregory kot Luke

Kamere

• Scenarist Charles McKeown kot Harvey Lime, Samov sodelavec.
• Režiser Terry Gilliam kot kadilec v stolpnicah Shang-ri La Towers.

Proizvodnja

Pisanje

Gilliam je razvil zgodbo in skupaj z Charlesom Alversonom napisal prvi osnutek scenarija. Alverson je bil za svoje delo plačan, vendar ni bil naveden.

Gilliam, McKeown in Stoppard so sodelovali pri nadaljnjih osnutkih. Brazil je bil razvit pod naslovoma The Ministry in 1984 ½. To se je nanašalo na Orwellov izvirnik Nineteen Eighty-Four in tudi na 8½ Federica Fellinija. Gilliam navaja Fellinija kot enega od svojih režiserskih vplivov. Med nastajanjem filma so se pojavljali tudi drugi delovni naslovi. Med njimi so bili Ministrstvo za mučenje, Kako sem se naučil živeti s sistemom - doslej in Zato je buržoazija tako slaba. Končna izbira Brazilije je bila povezana z imenom melodije, ki je bila značilna za film.

V intervjuju s Salmanom Rushdiejem je Gilliam izjavil:

Brazilija je prišla iz tistega časa, iz približevanja letu 1984. Bilo je v nebo vpijoče. Prvotni naslov filma Brazil je bil 1984 ½. Fellini je bil eden od mojih velikih bogov in bilo je leto 1984, zato ju združimo. Na žalost je tisti bastard Michael Radford posnel različico filma 1984 in jo poimenoval 1984, tako da me je razneslo.

Gilliam ta film včasih označuje kot drugega v svoji "trilogiji domišljije", ki se je začela s filmom Časovni razbojniki (1981) in končala s filmom Pustolovščine barona Münchhausna (1988). Vsi govorijo o "norosti naše nerodno urejene družbe in želji, da bi ji z vsemi možnimi sredstvi pobegnili". Vsi trije filmi se osredotočajo na te težave in poskuse, da bi jim pobegnili s pomočjo domišljije - Časovni razbojniki skozi oči otroka, Brazilija skozi oči moškega v tridesetih letih in Münchhausen skozi oči starejšega moškega. Leta 2013 je Gilliam Brazilijo označil tudi za prvi del distopične satirične trilogije, ki jo tvori z 12 opicami iz leta 1995 in Teoremom nič iz leta 2013 (čeprav je pozneje zanikal, da je to rekel).

Gilliam je izjavil, da ga je pri filmu Brazil navdihnil roman Georgea Orwella Devetnajst osemdeset-štiri. Čeprav je priznal, da ga ni nikoli prebral. Kritiki so izpostavili številne podobnosti in razlike med njima.

Oblika 27B/6 v Braziliji je aluzija na stanovanje Georgea Orwella na naslovu 27B Canonbury Square v Londonu. Tam je Orwell živel med pisanjem delov romana Devetnajst osemdeset štiri.

Produkcijsko oblikovanje

Gilliam pogosto uporablja zelo široke objektive in nagnjene kote kamere. Ti so v primerjavi z glavnimi hollywoodskimi produkcijami nenavadno široki. Gilliam je širokokotne posnetke v filmu posnel s 14-milimetrskimi (Zeiss), 11-milimetrskimi in 9,8-milimetrskimi objektivi (Kinoptik). Objektiv 9,8 mm je bil nedavna tehnološka inovacija. Bil je eden prvih objektivov z zelo kratko goriščno razdaljo, ki ni imel ribjega očesa. Z leti je 14-milimetrski objektiv med filmskimi ustvarjalci postal neuradno znan kot "Gilliamov". To je posledica režiserjeve pogoste uporabe tega objektiva po filmu Brazilija.

Glasba

Geoff Muldaur je izvedel različico slavne pesmi "Aquarela do Brasil" Aryja Barrosa iz leta 1939. Ime pomeni "Akvarel iz Brazilije". V angleščini se pogosto imenuje preprosto "Brazil".

Glasbo je uredil MichaelKamen. Zaradi njegove orkestracije je film postal bolj sprejemljiv za sodobni okus. Ta različica se pogosto uporablja v kontekstih, ki nimajo veliko opraviti z Brazilijo in so bolj povezani z Gilliamovo distopično vizijo.

Kamen, ki je napisal glasbo za film, je pesem Brazil prvotno posnel z vokalom Kate Bush. Ta posnetek ni bil vključen v dejanski film ali izvirno izdajo soundtracka. Vključen je bil na kasnejših izdajah soundtracka.

Gilliam se spominja, kako je dobil navdih za uporabo pesmi:

To je bilo mesto metalurgije, kjer je bilo vse prekrito s sivim kovinskim prahom... Celo plaža je bila popolnoma prekrita s prahom, bilo je res mračno. Sonce se je spuščalo in bilo je zelo lepo. Kontrast je bil izjemen. Pojavil se mi je prizor moškega, ki sedi na tej mračni plaži s prenosnim radiem, na katerem so uglašene tiste čudne eskapistične latino pesmi, kot je Brazil. Glasba ga je nekako odnesla in svet se mu je zdel manj moder.

Izdaja

Bitka za končni rez

Film je produciralo podjetje Embassy International Pictures Arnona Milchana. Gilliamov izvirni film je dolg 142 minut in se konča na temačno noto. To različico je v mednarodnem merilu izdala družba 20th Century Fox.

Za ameriško distribucijo je poskrbel Universal, katerega vodstvo je menilo, da je bil konec slabo preizkušen. Predsednik uprave Universala Sid Sheinberg je vztrajal pri dramatični ponovni montaži filma, da bi se film srečno končal. Predlagal je, da bi preizkusili obe različici in ugotovili, katera je bila uspešnejša. V nekem trenutku sta na filmu delali dve montažni ekipi, ena brez Gilliamove vednosti. Studio je ustvaril različico filma Brazil z uporabnikom prijaznejšim koncem.

Film je bil predvajan z veliko zamudo in ni bilo nobenih znakov, da bo izšel. Gilliam je v strokovni reviji Variety objavil celostranski oglas, v katerem je pozval Sheinberga, naj film Brazil izda v predvideni različici. Sheinberg je o sporu z Gilliamom javno spregovoril v intervjujih in v dnevniku Variety objavil svoj oglas, v katerem je ponujal prodajo filma. Gilliam je organiziral zasebne projekcije filma Brazil (brez odobritve studia) za filmske šole in lokalne kritike. Isti večer, ko je bil v New Yorku premierno prikazan Universalov kandidat za nagrado Out of Africa, je Brazil prejel nagrado Združenja filmskih kritikov Los Angelesa za "najboljši film". To je spodbudilo Universal, da je leta 1985 končno privolil v izdajo spremenjene 132-minutne različice, ki jo je nadzoroval Gilliam.

Sprejem

Na spletni strani Rotten Tomatoes ima film 98-odstotno oceno. Na spletni strani se kritiki strinjajo, da je "Brazil, vizionarska orwellovska fantazija Terryja Gilliama, drzna črna komedija, polna nenavadnih in domiselnih vizualnih podob."

Na portalu Metacritic je prejel 88 %.

Kenneth Turan, kritik časopisa Los Angeles Times, je film opisal kot "najmočnejši satirični politični film po filmu Dr. Strangelove".

Janet Maslin iz New York Timesa je zapisala: "Brazil Terryja Gilliama, šaljiva in duhovito opazovana vizija izjemno mračne prihodnosti, je odličen primer moči komedije za poudarjanje resnih idej, celo slavnostnih."

Roger Ebert je bil v časopisu Chicago Sun-Times manj navdušen, saj je filmu dal dve od štirih zvezdic in trdil, da mu je "težko slediti".

Priznanja

Leta 2004 je Total Film Brazilijo razglasil za 20. najboljši britanski film vseh časov.

Leta 2005 sta Richard Corliss in Richard Schickel, filmska recenzenta revije Time, film Brazil uvrstila med 100 najboljših filmov vseh časov.

Leta 2006 je Channel 4 film Brazilija uvrstil med "50 filmov, ki si jih morate ogledati, preden umrete", tik pred predvajanjem na FilmFour.

Film je na seznamu 500 najboljših filmov vseh časov revije Empire na 83. mestu.

Časopis Wired je Brazilijo uvrstil na 5. mesto seznama 20 najboljših znanstvenofantastičnih filmov.

Entertainment Weekly je Brazilijo uvrstil na šesto mesto najboljših znanstvenofantastičnih medijev, izdanih od leta 1982. Revija je film uvrstila tudi na 13. mesto seznama "50 najboljših kultnih filmov".

Film je bil nominiran za dva oskarja, in sicer za izvirni scenarij in najboljšo umetniško režijo.

Kot je Gilliam povedal v intervjuju s Clivom Jamesom v njegovi spletni oddaji Talking in the Library, je film Brazil na njegovo presenečenje očitno najljubši film skrajnih desničarjev v Ameriki.

Domači mediji

Zbirka The Criterion Collection je film Brazil izdala že štirikrat: leta 1996 v obliki petdelnega kompleta LaserDisc, leta 1999 in 2006 v obliki tridelnega kompleta DVD, leta 2006 v obliki enodiskovnega DVD-ja in leta 2012 v obliki dvodiskovnega kompleta Blu-ray. Embalaža za tridiskovna kompleta iz let 1999 in 2006 je po videzu enaka, vendar je slednja izdaja združljiva s širokokotnimi televizorji.

Razen različice z enim diskom imajo vse različice enako posebno opremo: 142-minutni izrez filma (Gilliam ga imenuje "peti in končni izrez"), Sheinbergov 94-minutni izrez "Love Conquers All", ki je bil posnet za televizijo, ter različne galerije in filmčke.

Universal je 12. julija 2011 v ZDA izdal blu-ray s 132-minutno ameriško različico filma. Vsebuje samo to različico filma in nobenih dodatnih funkcij.

Vpliv

Film

Drugi filmi, ki so se zgledovali po brazilski kinematografiji, likovni zasnovi in/ali splošnem vzdušju, so filmi Jean-Pierra Jeuneta in Marca Caroja Delikatesa (1991) in Mesto izgubljenih otrok (1995), Rockyja Mortona in Annabel Jankel Super Mario Bros (1993), The Hudsucker Proxy (1994) bratov Coen in Dark City (1998) Alexa Proyasa.

Scenografijo in način osvetlitve filma Batman Tima Burtona so primerjali z Brazilijo. Tim Burton in scenograf Anton Furst sta kot referenco za Batmana preučila Brazilijo.

Konec filma The Descent Neila Marshalla je bil v veliki meri navdihnjen s koncem filma Brazil in Marshall je v intervjuju pojasnil, da je bil "izvirni konec filma Brazil velik navdih za izvirni konec filma The Descent - ideja, da je nekdo lahko na zunaj nor, znotraj pa je našel srečo."

Tehnologija

Visoko tehnološka estetika Brazilije je navdihnila scenografijo stanovanja Maxa Cohena v filmu Pi. Brazilija je bila navdih tudi za film Sucker Punch (2011).

Brazilija je bila prepoznana tudi kot navdih za pisatelje in umetnike subkulture steampunka.

Mračnjaška premisa videoigre We Happy Few iz leta 2018 je v veliki meri navdihnjena z Brazilijo.