Dr. Strangelove: Kubrickova črna komedija o jedrskem apokalipsu (1964)

Kubrickova kultna črna komedija Dr. Strangelove (1964): satira jedrske paranoje z briljantnim Petrom Sellersom, temnim humorjem in nezamenljivo politično ostrino.

Dr. Strangelove ali: Strangelove ali kako sem se naučil prenehati skrbeti in vzljubiti bombo (pogosteje imenovan zgolj Dr. Strangelove) je britansko-ameriška črna komedija iz leta 1964 v režiji in produkciji Stanleyja Kubricka s Petrom Sellersom v osrednji vlogi. Film je posnet črno‑belo, za kamero je bil odgovoren Gilbert Taylor, v distribuciji pa ga je podprla večja studijska hiša.

Zgodba

Dogajanje se začne, ko skrajno paranoičen ameriški general, Jack D. Ripper (v vlogi Sterlinga Haydna), brez odobritve višjega poveljstva samovoljno odredi jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Njegov ukaz sproži verigo dogodkov: v Washingtonu predsednik in njegovi svetovalci v vojni sobi poskušajo ustaviti napad in odpoklicati bombnike, medtem ko posadka enega od letal B-52, ki poskuša opraviti nalogo in dostaviti jedrsko bombo. Film spremlja tudi razprave med vojaškimi poveljniki in civilnimi oblastmi ter absurdnost hladnoratovske doktrine odvračanja in verovanja v popolno nadzorovanje jedrskih sil.

Glavne vloge in liki

Ključni del filma nosi Peter Sellers, ki je odigral tri pomenljive vloge:

1. Dr. Strangelove — predsednikov znanstveni svetovalec v vojni sobi. Ta vloga je osrednja za satirični utrip filma. Strangelove je nekdanji nacistični znanstvenik na invalidskem vozičku, naturaliziran ameriški državljan. Njegova preteklost se simbolično manifestira v njegovi desni roki s črno rokavico, ki včasih narekuje nacistični pozdrav, Strangelove pa predsednika občasno imenuje Mein Fuhrer. Njegov naglas in način govora spominjata na znanstvenike iz sredine 20. stoletja, kot je bil Edward Teller, pogosto imenovan tudi "oče" H-bombe".
2. Predsednik Merkin Muffley — v Sellersovi upodobitvi miren, premišljen in nekoliko neroden državni voditelj, ki poskuša z diplomatskim nastopom zajeziti vojaški naval in najti rešitev brez esklacije. Njegov lik parodira tipe liberalnih političnih voditeljev iz srednjega zahoda, kot je bil Adlai Stevenson.
3. Group Captain Lionel Mandrake — britanski oficir RAF, ki služi kot tolmač in poskuša z diplomatsko pretkostjo ustaviti iztirjenega generala ter prekiniti ukaze za napad. Mandrake je manjša, a ključna vloga pri razkrivanju absurdnosti načrta.

Poleg Sellersa nastopajo še George C. Scott kot General Buck Turgidson (nevrotičen, jastven vojaški strateg), Sterling Hayden kot General Jack D. Ripper (iniciator napada), Slim Pickens kot Major T. J. "King" Kong (zloglasna scena jahanja bombe), ter drugi podporni igralci, ki prispevajo k črnohumornemu tonu.

Teme in simbolika

Film je brezkompromisna satira hladne vojne, birokracije, vojaške hierehije in same ideje odvračanja (deterrence). Kubrick prikaže, kako napake v komunikaciji, osebnostne obsedenosti in slepota racionalnih institucij lahko vodijo v uničujoč izid. "Stroj sodnega dne" — sovjetski avtomatični sistem, katerega obstoj je držan v strogi tajnosti — je jedro filmske ironije: za mir naj bi skrbel sistem, ki v primeru napada poskrbi za končni, neizbežen apokaliptični odgovor.

Konec in simbolika glasbe

Med koncem filma svet raznese sovjetsko zastraševalno orožje, kobalt-torij G — t. i. "stroj sodnega dne", ki naj bi ob vsakem večjem jedrskem spopadu avtomatično sprožil verižno reakcijo in prekril Zemljo z dolgotrajno smrtonosnim radioaktivnim padavinami. Ko svet doživi svoj konec, film ironično spremlja posnetek pesmi Vere Lynn "We'll Meet Again", s čimer Kubrick poudari groteskno in tragično komično naravo vojne in človeškega samozadostnega razmišljanja.

Izvor, scenarij in sprejem

Film je delno navdihnjen z romanom Petra Georgea Rdeči alarm (1958), vendar se v knjigi lik Dr. Strangelove ne pojavi. Kubrick je iz izvorne zgodbe povzel osnovni konflikt glede nenadzorovanega napada, a je zgodbo preoblikoval v ostro satirično dramo. Scenarij so razvili Kubrick, Peter George in satirični pisec Terry Southern; rezultat je bil drzen preobrat iz resnega trilerja v črno komedijo.

Ob izidu je film prejel hvalnice kritikov zaradi svoje drznosti, režije in igralstva, posebej Sellersove večplastne izvedbe. Bil je nominiran za več nagrad, vključno z nominacijami za oskarje (med drugim za najboljšega igralca — Peter Sellers — in najboljši film), vendar ni osvojil glavnih prestižnih nagrad. Sčasoma je pridobil kultni status in velja za enega najpomembnejših filmov o hladni vojni in jedrskem strahu.

Dediščina in zaščita

Film velja za enega najostrejših primerov politične satire v kinematografiji 20. stoletja. Ikonične podobe, kot je Slim Pickens, ki jaha bombo, in drzna uporaba glasbe ter scenografije, so postale del filmske kulture. Poleg tega je film pomemben kot zgodovinski dokument obdobja hladne vojne in kot kritika vojaške logike vzajemnega zagrožanja.

Kongresna knjižnica Združenih držav Amerike je leta 1989 izbrala ta film za vnos v svoj nacionalni filmski register, kar pomeni, da je bil prepoznan kot "kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomemben" ter bo ohranjen in zaščiten kot del ameriške filmske dediščine.

Išči po črki