Budaj (Budai/Hotei) — 'Smejoči se Buda': kitajski menih in bog sreče

Budaj (kitajsko:布袋), v japonščini izgovorjen kot Hotei, je bil zgodovinsko-mišljen kot ekscentričen chan (zen) menih na Kitajskem. Številni kitajski budisti verjamejo, da je bil reinkarnacija Maitreje, bodhisattve, ki naj bi postal naslednji Buda po Gautami Budi. V ljudskem izročilu ga pogosto imenujejo tudi 布袋和尚 (Budai Heshang) — »menih s platneno vrečo«.

V svojem simboličnem in verskem pomenu se je Budaj prepletal z različnimi tradicijami: vključen je bil v budizem, taoizem in šintoizem. Njegove podobe so pogoste v templjih, restavracijah in poslovnih prostorih kot amulet sreče in obilja. Budaj je v nekaterih oblikah taoizma in budizma postal bog sreče in dobrega počutja, na Japonskem pa je Hotei eden od sedmih srečnih bogov (Shichi Fukujin). Skoraj vedno je upodobljen nasmejan ali krohotajoč, zaradi česar ima v kitajščini vzdevek \"smejoči se Buda\" (kitajsko:笑佛).

Izvor in zgodovinska osebnost

Po nekaterih virih naj bi Budaj živel v 10. stoletju — v obdobju Poznejše Liang (kasnejše dinastije iz obdobja Petih dinastij in desetih kraljestev). Zgodbe ga opisujejo kot potujočega menih z veliko platneno vrečo (布袋), iz katere je razdeljeval hrano, igrače in darila revnim in otrokom. V literaturi se pojavlja tudi ime Qici (契此), vendar je zgodovinska identiteta Budaja deloma oblita z legendami, zato je lega njegove osebnosti mešanica zgodovinskih podatkov in ljudskega izročila.

Ikonografija in simbolika

Tipična upodobitev Budaja vključuje naslednje značilnosti:

• Veliko trebuh — simbol obilja, sreče in dobre volje; ljudsko prepričanje pravi, da bo božičen na trebuhu prinašal srečo, če ga potegnete.
• Platnena vreča — izvira iz njegove pripovedovane navade nositi vrečo, v kateri so bili hrana, darila ali osebne stvari; vreča simbolizira radodarnost in odsotnost vezanosti na materialne dobrine.
• Nasmejan obraz — poudarja veselje, spokojnost in brezskrbnost; zaradi tega ga mnogi razumejo kot simbol notranjega zadovoljstva in duhovne blaženosti.
• Otroci in darila — v številnih upodobitvah je ob njem skupina otrok, kar poudarja njegovo vlogo zaščitnika otrok in prinašalca sreče.
• Običajne atribute — včasih drži ventilator, rožni venec ali druge predmete, ki imajo kulturni in verski pomen.

Pomen v ljudski veri in vsakdanji uporabi

Budaj je postal priljubljen simbol sreče in dobrega poslovanja. Njegove figure pogosto postavljajo v vhodne prostore trgovin, restavracij in domov, kjer naj bi prinašale blaginjo. V praksi feng shuija in ljudskih verovanj ljudje verjamejo, da bo upogibanje ali božanje njegovega trebuha prineslo srečo in bogastvo. V Aziji je njegova podoba tudi del umetnosti, kiparstva in dekorativnih predmetov.

Razlike do Gautame Bude

Pomembno je ločiti Budaja od zgodovinskega Gautame Bude. Čeprav ga v zahodnem svetu pogosto imenujejo »Smejoči se Buda«, Budaj ni isti kot Siddhartha Gautama — Budaj je bolj ljudska figura, pogosto povezana s pojmom Maitreje v nekaterih tradicijah, ter sinteza religioznih in folklornih elementov.

Budajeva podoba ostaja živa v sodobni kulturi kot simbol radosti, velikodušnosti in upanja na boljše življenje — njegova preprosta ikona (debeli, nasmejani menih z vrečo) sporoča, da sta notranje zadovoljstvo in delitev z drugimi ključ do sreče.

Zgodovina

Kot Angida Arhat

Budai morda temelji na menihu, ki je živel v času Bude Sakyamunija. Temu menihu je bilo ime Angida, kar pomeni "kalikova vreča". Po legendi je bil Angida indijski lovec kač, ki je lovil strupene kače, da ne bi ugriznile ljudi. Budaj in Angida sta si podobna, saj sta oba upodobljena kot debelušna, nasmejana in s torbo.

Kot kitajski budistični menih

V kitajski tradiciji je bil Budaj menih, ki je živel na Kitajskem med letoma 907 in 923. Bil je dober in ljubezniv človek. Poleg njegovega značaja je njegova podobnost z bodhisattvo Maitrejo (bodočim Budo) izhajala iz budistične himne (kitajsko 偈语; pinyin: Jiéyǔ), ki jo je povedal pred smrtjo:

彌勒真彌勒，化身千百億，時時示時人，時人自不識

Maitreja, pravi Maitreja

ima milijarde inkarnacij.

Pogosto ga pokažejo ljudem v tistem času;

drugič ga ne prepoznajo.

Budai, kot je prikazan na grafiki Utagave Kunijoši. Oglejte si torbo v njegovi roki.

Chán budizem

Glavna zgodba, ki zadeva Budaija v Čanu, je kratek koan.

Phra Sangkadchai/ Phra Sangkachai

Na Tajskem se Budai včasih zamenjuje z drugim menihom, ki ga spoštujejo na Tajskem. Phra Sangkadchai ali Šanghaj (tajsko: พระสังกัจจายน์), tajski zapis imena Mahakaccayanathera (tajsko: มหากัจจายนเถระ), je bil budistični menih v Budovem času. Buda je Phra Sangkadchaija pohvalil zaradi njegove odličnosti pri razlaganju zapletene dharme (ali dhamme) na razumljiv način.

Čeprav Budai in Phra Sangkadchai lahko najdemo tako v tajskih kot kitajskih templjih, je Phra Sangkadchai pogosteje v tajskih templjih, Budai pa v kitajskih templjih. Dve točki, po katerih se razlikujeta drug od drugega, sta:

1. Phra Sangkadchai ima na glavi nekaj las, Budai pa je plešast.
2. Phra Sangkadchai nosi oblačila po theravadinskem budističnem načinu z oblačili, prepognjenimi čez eno ramo, druga pa je nepokrita. Budai nosi oblačila v kitajskem slogu, ki pokrivajo obe roki, vendar puščajo sprednji del zgornjega dela telesa nepokrit.

Folklora

V ljudskem izročilu je lik Budaija povezan z verovanjem, da če mu oseba drgne trebuh, to prinaša bogastvo, srečo in blaginjo. Vendar to prepričanje ni del nobenega budističnega obreda, ampak je del kitajskega ljudskega verovanja. Pogosto ga občudujejo zaradi njegove sreče, obilja, modrosti in zadovoljstva.

Kip Budai na Tajskem


Phra Sangkachai

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Budaj?

V: Kako je Budai znan tudi v japonščini?

V: Za koga mnogi kitajski budisti verjamejo, da je bil Budaj reinkarnacija?

V: V katere različne religije je bil Budaj vključen?

V: Kje lahko najdemo podobe Budaija?

V: Kaj je Budaj postal bog v nekaterih oblikah taoizma in budizma?

V: Zakaj je Budaj v kitajščini znan tudi kot "smejoči se Buda"?

Išči po črki