Šarlottina pajčevina (1973 film)

Zgodba

Na kmetiji v lasti družine Arable se prašičji materi rodi leglo 11 pujskov. Enajsti od 11 prašičkov, ki mu je ime Wilbur, je zelo majhen in mati ga ne more nahraniti. Zato se John Arable odloči, da bo Wilburja "odstranil". Ko pa njegova hči Fern Arable izve za usodo prašička, ga reši in očetu pove, da je nepravično ubiti Wilburja, ker je manjši od drugih. John se strinja in Fern lahko prašička obdrži kot hišnega ljubljenčka. Fern in Wilbur sta se imela rada. Fern vozi Wilburja v vozičku in ga kopa. Vendar po samo šestih tednih vzgoje John Arable pove Fern, da je čas, da ga proda. Wilbur ni bil več pujsek, ampak odrasel merjasec. Fern se žalostno poslovi, ko Wilburja prodajo po ulici njenemu stricu Homerju Zuckermanu. Tam mu gos razkrije, da Wilbur zna govoriti. Ko se Wilbur želi igrati z jagnjetino, njen oče reče, da se ovce ne igrajo s prašiči, saj je samo vprašanje časa, kdaj jih bodo spremenili v prekajeno slanino in šunko. Wilbur začne jokati in pravi, da noče umreti, vendar mu glas od zgoraj reče, naj "dvigne brado". Wilbur gre spat z boljšim občutkom.

Naslednji dan glas zapoje pesmico o "čiščenju" in razkrije, da je pajek po imenu Charlotte. Šarlota reši Wilburja tako, da v svojo mrežo piše sporočila, zato se film imenuje "Šarlottina mreža". V svojo mrežo začne pisati sporočila, v katerih ga imenuje "grozen" in "nekakšen prašič". Sporočila pritegnejo veliko pozornosti medijev in drugih sosedov sejma. Wilbur je takšen medijski hit, da to prepriča Arablesove, Zuckermanove in Fussyjeve, da ga obdržijo in ne ubijejo. Charlotte sčasoma odloži jajca in umre. Ko se pajki rodijo (514), jih večina odide. Trije ostanejo in nekaj let se nekaj Charlottinih otrok zadržuje na kmetiji in dela družbo Wilburju. A čeprav jih ima Wilbur rad, mu nikoli ne bodo nadomestili spomina na prijateljico Charlotte.

Glasovna zasedba

Izdaja

Film je v kinematografe prišel 1. marca 1973 pri Paramount Pictures v Združenih državah Amerike. V manjšem številu kinematografov v New Yorku je bil predvajan 22. februarja 1973, 30. marca 1973 pa tudi v Zahodni Nemčiji, 11. avgusta na Švedskem in 25. avgusta na Japonskem.

Sprejem

Kritični sprejem

Rotten Tomatoes navaja, da ima film na podlagi 19 recenzij 74-odstotno "svežo" oceno in oceno 6,6. Skupnost RT je filmu dodelila 86-odstotno odobravanje z oceno 7/10. Craig Butler iz All-Movie Guide je kritiziral animacijo in glasbeno spremljavo, vendar je dejal, da je film blizu knjigi. Dejal je, da "nihče ni poskušal ublažiti eksistencialne žalosti v jedru zgodbe" (nihče ni poskušal ublažiti glavnih žalostnih delov zgodbe, kot je smrt Charlotte na koncu). Dan Jardine je kritiziral pesmi in "kakovost animacije iz sobotnega jutra", vendar pravi tudi, da je Hamner ohranil ravno dovolj Whiteove proze, da film ni bil le eksperiment, ki se ni obnesel. Christopher Null s portala Filmcritic.com je dejal, da je animacija včasih "naravnost slaba, vendar klasična pravljica E. B. Whita ne potrebuje veliko, da bi zaživela". Kasneje je še dejal, da je film "obvezen za vse, ki imajo otroke, in obvezen ogled za vse druge". Ocenil ga je s štirimi od petih zvezdic. Ob ponovni izdaji na DVD-ju je film prejel zlato nagrado Oppenheim Toy Portfolio.

Odziv E. B. Whita

Gene Deitch, režiser animiranih filmov in prijatelj E. B. Whita, je leta 1977 v pismu avtorjevi ženi zapisal naslednje besede: "Nikoli nismo prenehali obžalovati, da vaša različica Šarlottine mreže ni bila nikoli posneta. Različica Hanna-Barberra nikoli ni bila všeč nobenemu od naju... parodija..." Tudi sam E. B. White je o filmu zapisal: "Zgodba je vsakih nekaj minut prekinjena, da lahko nekdo zapoje veselo pesem. Meni ni mar za veselice. Sejem na Modrem griču, o katerem sem v knjigi skušal zvesto poročati, je postal Disneyjev svet s 76 tromboni. Ampak to je tisto, kar dobiš, če se zapleteš v Hollywood."

Pesmi

1. "Chin Up"
2. "Lahko govorim!"
3. "Zuckermanov slavni prašič"
4. "Pravi šmorn"
5. "Imamo veliko skupnega"
6. "Mati Zemlja in oče Čas"
7. "Mora biti nekaj več"
8. "Globoko v temi/Charlotte's Web"

"Chin Up" zapoje pajek Charlotte, ko na dvorišču prvič sreča prašiča Wilburja. Prepričala ga je, naj gleda na svetle plati.

"I Can Talk!" zapoje prašiček Wilbur, ki prej ni znal govoriti. Ko goska sedi na jajcih, ugotovi, da njen novi sosed v ogradi poleg nje, prašič Wilbur, ne je hrane in da je žalosten. Ponudi mu uho, če bo prišel k njej in spregovoril, saj se ne more dvigniti z jajc. Toda kmalu ugotovi, da Wilbur ne more govoriti. Spodbuja ga, naj poskusi... In z nekaj mrmranja in "Wa... Wa... Wa" "Wi... Wi... Will...bur.. WILBUR!" Z gosjo pomočjo Wilbur nenadoma spozna, da lahko govori in pove vse, kar si želi. Wilbur zapoje pesem o svojih novih govornih sposobnostih, pri tem pa s svojim navdušenjem zbudi nekatere druge živali na kmetiji.

"A Veritable Smorgasbord" v zgodbi predstavi in zapoje goska, ponovno pa jo zapojeta goska in Templeton. Templeton jo zapoje še enkrat, tokrat v "dvojnem" tempu.

"Zuckermanov slavni prašič" je naslov, ki ga dobi prašičji junak Wilbur, ki ga v zgodbi reši pred smrtjo, in tema zaključne pesmi v filmu. Pesem sta v slogu barbershop kvarteta zložila in priredila brata Sherman, kar je v skladu s časom in krajem zgodbe. Prevzeli so jo otroci Bradyjevih in producent Jackie Mills jo je izbral za objavo na njihovem prvem singlu, posnetem na fonografskem albumu The Brady Bunch Phonographic Album.

Pesem "We've Got Lots in Common" Wilbur zapoje novemu goseničarju Jefferyju, ki je tako kot Wilbur pritlikavec. Wilbur mu posreduje eno od lekcij, ki ga je naučila Charlotte. Tudi druge živali na dvorišču pojejo skupaj z njim. V oglasu za dobavitelje filma je mogoče videti redek posnetek, na katerem brata Sherman pojeta pesem "We've Got Lots In Common". V tem delu Richard Sherman igra na klavir, medtem ko Robert Sherman stoji nad bratovo ramo in poje skupaj z njim. Pesem je bila posneta v neimenovanem snemalnem studiu v Los Angelesu leta 1972.

"Mother Earth and Father Time" v zgodbi predstavi Charlotte, v filmu pa jo drugič zapoje, ko Charlotte umira. Po podatkih The Annotated Charlotte's Web avtorja Petra F. Neumeyerja nekateri ljubitelji knjige niso naklonjeni umestitvi pesmi v film, ker uniči močne besede E. B. Whitea iz knjige: "...And she didn't move again.", ki se mnogim zdijo izjemno ganljive. Oče bratov Sherman, skladatelj Al Sherman, je menil, da je partitura pesmi za film Šarlottina pajčevina, še posebej pa "Mother Earth and Father Time", najboljše delo bratov. Besedilo pesmi se nanaša na razmišljanje o svojem življenju. V zgodbi pesem poje Charlotte ob koncu svojega življenja. Ironično je, da je Al Sherman umrl kmalu po izidu filma.

"There Must Be Something More" se pojavi v zgodbi, ko se Fern uči o ljubezni od malega trmoglavca, ki ga je rešila pred "prezgodnjo smrtjo", ko ga je njen oče nameraval "odstraniti". Fern se to zdi krivica in se na to naveže, ko očetu reče, da če bi bila majhna, bi jo tudi on ubil? Oče popusti in ji dovoli vzgojiti prašiča, ki ga poimenuje Wilbur. Fern prek Wilburja spoznava ljubezen in življenje ter Wilburju zapoje pesem, s katero mu pove, kako zelo ga ima rada. Pesem se nanaša na prva dva tedna Wilburjevega življenja s Fern. Fern pesem poje otroku Wilburju na materinski način. Ko je Fern nekoliko starejša, se začne zanimati za mladega "Henryja Fussyja", jo Wilbur na kratko ponovno zapoje. Nenadoma Wilbur ni več tako pomemben v Ferninem življenju. Charlotte Wilburju razloži, da je to narava sveta.

"Charlotte's Web" je naslovna pesem filma. V filmu se pesem poje vzporedno s pesmijo "Deep in the Dark". Naslovno pesem je med drugim posnela skupina The Brady Bunch. V filmu Charlotte reče Wilburju, naj gre spat, da ga bo videla zjutraj, in zapoje pesem "Globoko v temi", da bi uspavala hlevček.

Naslovno pesem je med drugim zapela skupina The Brady Bunch: The Brady Bunch Phonographic Album vsebuje tri pesmi bratov Sherman, med njimi "River Song" iz Toma Sawyerja, "Zuckerman's Famous Pig" in "Charlotte's Web". Njihova priredba pesmi je vključena tudi v njihov album "Greatest hits" It's a Sunshine Day: The Best of The Brady Bunch.