Klapa (izgovorjava: "clack") je majhna skupina ljudi v operni hiši, ki namenoma glasno ploska (ploska) ali vzklika "boo" za določenega pevca. Običajno pomeni organizirano skupino, ki vnaprej ve, kaj bo počela. Izraz izhaja iz francoske besede claque in v 19. stoletju ter na začetku 20. stoletja označuje urejeno prakso, namenjeno vplivanju na javno mnenje v gledališčih in opernih hišah.

Zgodovina in praksa v 19. stoletju

V 19. stoletju je bila na predstavah opere zelo pogosto prisotna klapa. Bogatejši pokrovitelji, menedžerji ali tekmeci so najemali skupine ljudi, ki so sedeli v vidnih delih dvorane in ob določenih trenutkih glasno ploskali ali nasprotno — sikali in bučali. Namen je bil umetniku narediti reklamo ali ga osramotiti, vplivati na kritike in publiko ter s tem posredno vplivati na kariero pevca.

Mehanika klape in izsiljevanje

Nekdo, ki je imel rad enega od pevcev in je želel, da bi mu veliko ploskali, je plačal skupino ljudi, ki je sedela v zadnjem delu operne dvorane ter ploskala in navdušeno vzklikala, ko je pevec končal pesem. To bi spodbudilo tudi preostalo občinstvo, da bi glasno ploskalo. Včasih je bila skupina plačana za nasprotno dejanje: bilo jim je naročeno, naj siknejo in bučijo, ko je pevec zapel.

Zelo pogosto je moral pevec plačati nekaj denarja klapi, da mu je ta ploskala. Če pevec ni plačal, je klapa sikala in bučala. To je bila seveda grda oblika izsiljevanja. Ko je v začetku 20. stoletja svetovno znani tenorist Enrico Caruso v Neaplju zavrnil plačilo podkupnine, je ta med njegovim petjem velike arije Una furtiva lagrima sikala. Zgodbe, kot je ta, so okrepile sloves klape kot instrumenta manipulacije in izsiljevanja v kulturnem življenju tistega časa.

Zlorabe in protiukrepi

Kot odziv na zlorabe so nekatere operne hiše in gledališča uvedle različne ukrepe:

  • strožje kontrole vstopnic in sedežev ter ločevanje plačnikov od redne publike;
  • prepovedi organiziranih skupin v določenih sektorjih dvorane;
  • uporaba uslužbencev ali varnostnikov za mirno odvračanje motečih oseb;
  • javne diskreditacije prakse s strani kritikov in glasbenih društev;
  • včasih tudi sodni postopki ali kazni za izsiljevanje in motenje javnih prireditev.

Sodobno pojavljanje in percepcija

Sčasoma se je praksa klap zmanjšala, zlasti zaradi profesionalizacije kritik, masovnih medijev in večje transparentnosti v kulturnih institucijah. Kljub temu se pojavlja v občasnih primerih — v različnih oblikah, tudi kot del promocije (plačane navdušene skupine pri premierah) ali kot organizirano nasilno navijanje proti določenim izvajalcem. V sodobnem kontekstu je pogosto označena kot nemoralna in škodljiva za umetniško svobodo.

Analogie s sodobnimi fenomeni

Skupine navijačev na nogometnih tekmah počnejo podobno, ne da bi za to dobili plačilo. Tudi zloraba uradnih oseb na tekmi je precej pogosta. Pogosto je tudi zlorabljanje med konkurenčnimi skupinami navijačev. Klubi morajo imeti navijače gostov v različnih sektorjih od domačih navijačev. Podobno kot klapa so tudi moderne navijaške skupine sposobne oblikovati vzdušje in vplivati na javno mnenje — a običajno iz lastnega nagona, ne kot plačani agenti.

Povzetek

Klapa je zgodovinska praksa organiziranega spodbujanja ali zaničevanja izvajalcev v opernih hišah. V 19. stoletju je bila razširjena in pogosto povezana z izsiljevanjem; z razvojem kulturnih institucij in regulacij se je vrsta teh zlorab zmanjšala. Kljub temu pojav ostaja zanimiv primer, kako lahko skupinski pritiski in organizirana kondicioniranja publike vplivajo na sprejem umetnosti — problem, ki se pojavlja tudi v drugih sferah javnega življenja.