Angleška renesančna drama: elizabetinska, jakobinska in karolinška

Angleška renesančna drama: elizabetinska, jakobinska in karolinška — zgodovina, Shakespeare, gledališča ter razvoj tragedije, komedije in zgodovinskih iger.

Angleška renesančna drama se pogosto imenuje tudi elizabetinska, ker se je njen najpomembnejši razvoj začel v času, ko je bila Elizabeta I. od leta 1558 do 1603 angleška kraljica. Ime pa ni povsem natančno, saj so se najbolj ustvarjalne in vplivne forme razvijale tudi po njeni smrti, v času vladavine kralja Jakoba I. (1603-1625) in njegovega sina Karla I. (1625-1649). Zato strokovnjaki včasih govorijo o jakobinski drami za igre iz Jakobovega obdobja in o karolinški drami za igre iz Karla I.; ti izrazi izhajajo iz latinskih imen obeh kraljev ("Jacobus" in "Carolus"). Za celotno obdobje so zato natančnejši izrazi kot sta angleška renesančna drama ali angleško gledališče.

Razvoj in institucionalizacija gledališča

Leto 1576 je mejnik: v Londonu je bilo zgrajeno prvo stalno gledališče, imenovano enostavno Gledališče (The Theatre). Pred tem so se igre izvajale v javnih dvoranah, velikih hišah, gostilnah, na trgih in dvoriščih, pogosto s potujočimi igralskimi skupinami. Z nastankom stalnih gledališč so se pojavile stalne igralske družine, ki so lahko razvijale repertoar in tehnične možnosti igranja brez nenehnega potovanja.

Po Gledališču so v Londonu vzniknila druga pomembna prizorišča: Curtain, Rose, Swan, Globe in druga. Ta gledališča so imela značilno postavitev z osrednjo odprto odročno ploščadjo, obkroženo s tribunami; imela so tudi tako imenovano tiring house – zaledni prostor za menjavo kostumov in hitro spreminjanje prizorov. Zaradi velikega povpraševanja so dramatiki nenehno pisali nove igre, gledališke družine pa so napolnjevale repertoar za različne okuse občinstva.

Dramaturgija, žanri in jezik

Avtorji so obravnavali klasična žanra – tragedijo in komedijo – ter razširili ponudbo z zgodovinskimi igrami, pogosto o angleških kraljih in političnih dogodkih. Primeri so Shakespearov Rihard III. in Marloweov Edvard II.. Poleg tega so se pojavile mešane oblike, kot so komedije z resnejšimi, moralnimi ali političnimi temami, ter tragedije z elementi komičnega olajšanja (tragikomedija).

Večina pomembnih del je bila napisana v poetičnem slogu. Zgodnje igre so pogosto uporabljale riman vers, vendar je iz 16. stoletja naprej prevladal nerimani prazni verz (blank verse), ki je omogočil prozno, a ritmično izpovednost in naraven govor v drami; Marlowe je imel velik vpliv pri razvoju močnega praznega verza, ki ga je kasneje izpopolnil Shakespeare. V komedijah je bila pogosta uporaba proze, posebej v dialogih nižjih družbenih razredov ali v šaljivih prizorih.

Ključne osebnosti in gledališke družine

• William Shakespeare – avtor tragedij (npr. Hamlet, Macbeth, Othello), komedij (npr. A Midsummer Night's Dream, Twelfth Night) in zgodovinskih igrah;
• Christopher Marlowe – predhodnik renaissančne tragedije in mojster praznega verza;
• Ben Jonson – znan po satiričnih komedijah in tesnem sodelovanju s tremi oblikami gledališča, pa tudi po dvornih maskah (masques);
• Igralske družine, kot so Lord Chamberlain's Men (kasneje King's Men) in Admiral's Men, so imele svoj repertoar, stalne igralce (npr. Richard Burbage) in mehanizme patronaže, ki so jim zagotavljali varnost in financiranje.

Produkcija, igra in občinstvo

Gledališče iz obdobja renesanse je temeljilo na minimalni scenografiji, bogatih kostumih in močni uporabi jezika; zato so igre stavile na besedo in igralsko veščino več kot na scenografijo. Vloge žensk so igrali dečki in mladi moški, saj ženske na odru niso nastopale. Predstave so obiskovale meščanske množice, trgovci in plemiči; stališče občinstva je bilo zelo raznovrstno: kričanje, vstavljanje komentarjev in neposreden odziv so bili del izkušnje.

Vloga oblasti in cenzure je bila pomembna: nad predstavam je bedel uradnik Master of the Revels, ki je odobril besedila in jih po potrebi cenzuriral. Hkrati je dvor prispeval k razvoju dvornih oblik, kot so maske, ki so bile posebej priljubljene v Jakobovem času in pri dvoru Karla I.

Objavljanje in ohranjanje besedil

Glede shranjevanja iger je treba omeniti tiskanih izvodov: številne igre so se širile v obliki quarto izdaj, ko so posamezne igre izšle samostojno, medtem ko sta zbirki (folio) predstavljali pomembnejše prizadevanje za ohranitev dramatikovega opusa – najbolj znan je shakespearovski First Folio (1623), ki je zbral številne dramatikove igre v enem volumen.

Konec obdobja in prehod k restavraciji

Razvoj angleške renesančne drame se je nenadoma ustavil leta 1642. V začetku angleške državljanske vojne so puritanci, nasprotniki kraljeve oblasti, prevzeli nadzor nad Londonom in okolico. Puritanci so nasprotovali gledališču kot nemoralnemu in grešnemu, zato so 2. septembra 1642 prisilili londonska gledališča, da so se zaprla; ostala so zaprta večinoma do 1660. Ta 18-letna prekinitev je močno vplivala na gledališke družine, avtorje in igralce.

Po angleški restavraciji so se z novo krono in novim dvorom pojavile drugačne estetske preference. Kralj Karel II. je dovolil ponovno odprtje gledališč, a so v tem obdobju prevladovale nove oblike in okusi – restavratorska drama se je razlikovala po večjem poudarku na salonski komediji, kompleksnih scenografijah, ženskih igralkah in drugačnih temah ter sebične, pogosto erotične tematike. S tem se je začel nov razvoj angleškega gledališča, ločen od renesančne tradicije, ki pa še vedno ostaja osnova za številne kasnejše dramaturške dosežke.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se včasih imenuje angleška renesančna drama?

V: Kdaj so v Londonu odprli prvo stalno gledališko stavbo?

V: Katere vrste iger so bile napisane v tem obdobju?

V: Kako so bile igre običajno napisane v tem obdobju?

V: Zakaj se je angleška renesančna drama leta 1642 nenadoma ustavila?

V: Kako se običajno imenuje restavratorska drama ali gledališče?

Išči po črki