Svet ministrov ZSSR – vlada Sovjetske zveze, pooblastila in zgodovina

Svet ministrov Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) (rusko: Совет Министров СССР), (včasih skrajšano Sovmin ali Sovjet ministrov), je bil pravno gledano sovjetska vlada. Bil je najvišji izvršilni in upravni organ Sovjetske zveze.

Svet je lahko izdajal izjave in navodila, ki so temeljila na zakonih ZSSR, vsa ozemlja in republike v Uniji pa so jih morale upoštevati. Najpomembnejša državna vprašanja pa so se sprejemala s skupnimi izjavami s Centralnim komitejem Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSS), ki je bil dejansko močnejši od sveta ministrov.

Leta 1991 ga je nadomestil Kabinet ministrov ZSSR, ki je bil razpuščen le nekaj mesecev pozneje, ko je Sovjetska zveza prenehala obstajati.

Nastanek in pravni okvir

Svet ministrov je nastal leta 1946 z preoblikovanjem Sveta ljudskih komisarjev (Sovnarkom), pri čemer so ljudske komisariate nadomestila ministrstva. Po ustavah iz let 1936 in 1977 je bil odgovoren Vrhovnemu sovjetu, med njegovimi zasedanji pa Prezidiju Vrhovnega sovjeta. Bil je formalno kolegijski organ, ki je deloval na sejah, vendar je bil v praksi močno pod vplivom vodstva KPSS.

Sestava in imenovanje

Svet ministrov so sestavljali predsednik (predsednik vlade), prvi namestniki in namestniki predsednika, zvezni ministri, predsedniki državnih odborov ter nekateri vodilni funkcionarji (npr. vodja državnega plana). Predsednika je imenoval Vrhovni sovjet; na njegov predlog je Vrhovni sovjet imenoval še ostale člane. Med sejami je lahko Prezidij Vrhovnega sovjeta izvajal kadrovske spremembe, ki jih je pozneje potrdil Vrhovni sovjet.

Na ravni zveznih republik (RSFSR, Ukrajinska SSR itd.) so delovali sosedeči sveti ministrov. Ti so bili v dvotirnem sistemu podrejeni tako lastnim vrhovnim sovjetom kot tudi zveznim resorjem in Svetu ministrov ZSSR.

Pooblastila in naloge

Svet ministrov je izvajal širok spekter nalog, ključnih za delovanje planskega sistema. Med drugim je:

• pripravljal in izvrševal državne gospodarske in socialne načrte ter zvezni proračun (ob sodelovanju organov, kot so državni odbori in planerske komisije);
• usmerjal in nadzoroval delo zveznih in zvezno-republikanskih ministrstev ter državnih odborov;
• sprejemal resolucije (postanovlenija) in odredbe (rasporjaženija), ki so bile zavezujoče za celotno ozemlje ZSSR;
• zadolžen za zunanje zadeve, zunanjo trgovino, obrambo in notranjo varnost v okviru zakonodaje;
• skrbel za enotno izvrševanje zakonov, varstvo državne lastnine in standardizacijo (cene, norme, standardi);
• lahko razveljavil ali suspendiral akte podrejenih organov, če so bili v nasprotju z zvezno zakonodajo ali odločitvami Sveta ministrov.

Pri pripravi in izvajanju načrtov je imel osrednjo vlogo državni planski organ (npr. državni plan, dobavne in gradbene komisije), medtem ko so gospodarska ministrstva izvajala operativno upravljanje po panogah.

Odnosi z drugimi organi

Čeprav je bil Svet ministrov formalno najvišji izvršilni organ države, je politično vodstvo držale KPSS. Politbiro oziroma kasneje Prezidij Centralnega komiteja je določal glavne usmeritve politike, Svet ministrov pa jih je operativno uresničeval. Zato so številne ključne odločitve izhajale iz skupnih sklepov vlade in Centralnega komiteja KPSS.

Vrhovni sovjet je odobril glavne dokumente (načrte in proračun) ter zasliševal poročila predsednika in ministrov. Med sejami je nadzor opravljal Prezidij Vrhovnega sovjeta.

Način dela in instrumenti

Svet ministrov je deloval na rednih sejah; za tekoče posle je bil vzpostavljen urad (aparat) s službami, ki so pripravljale gradiva, spremljale izvrševanje sklepov in skrbjele za kadrovske ter pravne zadeve. Pravni akti Sveta ministrov so bili objavljeni v uradnih publikacijah in so jih podpisovali predsednik ter vodja za upravne zadeve.

Zgodovinski razvoj

V prvem povojnem obdobju je Svet ministrov vodil obsežno industrializacijo in obnovo. V poznih petdesetih letih so reforme uvedle regionalne gospodarske svete (sovnarkhozi), ki so začasno zmanjšali vlogo panognih ministrstev; sredi šestdesetih so bila ministrstva znova okrepljena, spremljale pa so jih t. i. Kosiginove reforme, ki so uvedle nekatere ekonomske spodbude v planski sistem.

V obdobju perestrojke (po letu 1985) je vlada poskušala modernizirati gospodarstvo in povečati avtonomijo podjetij, vendar so se ob tem poglabljale strukturne težave, regionalne napetosti in proračunski pritiski. Leta 1991 je bil Svet ministrov preoblikovan v Kabinet ministrov ZSSR. Po neuspelem avgustovskem puču so del pristojnosti začasno prevzeli ad hoc organi za operativno upravljanje gospodarstva; konec leta 1991, z razpadom ZSSR, je bil kabinet dokončno razpuščen.

Predsedniki Sveta ministrov (izbor)

• Josif V. Stalin (1946–1953)
• Georgij M. Malenkov (1953–1955)
• Nikolaj A. Bulganin (1955–1958)
• Nikita S. Hruščov (1958–1964)
• Aleksej N. Kosigin (1964–1980)
• Nikolaj A. Tihonov (1980–1985)
• Nikolaj I. Rižkov (1985–1991)
• Valentin S. Pavlov (1991; po preoblikovanju predsednik Kabineta ministrov)

Pomen in zapuščina

Svet ministrov ZSSR je bil osrednji upravni mehanizem planske države, ki je usklajeval milijonsko gospodarstvo in socialni sistem na celotnem ozemlju Unije. Čeprav je deloval pod političnim nadzorom KPSS, je s svojimi instrumenti – od državnega planiranja do normiranja, cenovne in zunanjetrgovinske politike – odločilno oblikoval vsakdanjik državljanov in razvoj sovjetskega gospodarstva od povojne obnove do razpada države.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil Svet ministrov Zveze sovjetskih socialističnih republik?

V: Kakšna je bila vloga sveta?

V: Ali je bil svet najmočnejša državna institucija?

V: Kdaj je bil Svet ministrov zamenjan?

V: Kaj se je zgodilo s kabinetom ministrov ZSSR?

V: Kako se imenuje Svet ministrov Zveze sovjetskih socialističnih republik?

V: Kakšne vrste navodil lahko izda svet?

Išči po črki