Ciklama (Cyclamen) – rod sredozemskih gomoljastih cvetlic, 20 vrst

Ciklama je rod približno 20 vrst cvetočih rastlin. Spada v družino Primulaceae (v prejšnjih razvrstitvah v Myrsinaceae). Rod je znan pod latinskim imenom Cyclamen. Pogosto jo imenujejo tudi perzijska vijolica (ni v sorodu z vijolicami) ali primule (prav tako ni primule). Takšna imena so nastala zaradi zgodnjih taksonomskih uvrstitev in podobnosti v videzu cvetov ali listov, ne pomenijo pa tesnega evolucijskega sorodstva.

Ciklame izvirajo iz Sredozemlja, razprostirajo pa se od Španije in južne Evrope do Irana; nekatere vrste rastejo tudi v severovzhodni Afriki vse do Somalije. Gre za večletne zelnate rastline, ki razvijejo površinski ali podzemni gomolj (iz hipokotila) premera navadno 4–12 cm. Gomolj v zmernih razmerah pozno pozimi oziroma zgodaj spomladi razvije liste, medtem ko večina vrst cveti jeseni, pozimi ali spomladi, odvisno od vrste. Listi pogosto odmrejo v najbolj vročem delu sredozemske poletne suše, kar je prilagoditev za varčevanje z vodo. Vsak list ali cvet raste na svojem steblu, ki izrašča iz gomolja; listi običajno rastejo na krajših pecljih, cvetovi pa na višjih steblih. Nekateri botaniki menijo, da je marbling oziroma pisanost listov oblika naravne motenjske kamuflaže, ki zmanjšuje škodo, ki jo povzročajo pašne živali.

Cvetoča ciklama ima navadno pet preoblikovanih cvetnih listov, ki so pri mnogih vrstah vzvratno upognjeni (»obrnjeni nazaj«), kar daje cvetu značilno obliko. Barve segajo od bele, rožnate in rdečkaste do vijolične, pogosto z drugačnim obročkom ali temnejšimi madeži pri osnovi cvetnih listov. Plod je mesnata kapsula, v kateri so semena; pri več vrstah se pedikel po oploditvi zvije in plod leži blizu gomolja, kar vpliva na načine razširjanja semen. Semena imajo pogosto maščobne prilastke (elajosome), ki privabljajo mravlje — te jih odnašajo in tako pomagajo pri širjenju (myrmecochory).

V hortikulturi je najbolj znana Cyclamen persicum (»floristova ciklama«), ki je osnova za številne moderne sorte in gojene hibridne linije, primerne kot sobne in balkonske rastline. Obstajajo tudi manjše vrste, kot sta C. hederifolium in C. coum, ki so primernejše za gredice in skalnate vrtove. Ciklame uspevajo v polsenci ali senčnem položaju, v dobro odcednih humusnih tleh; mnoge vrste potrebujejo hladno obdobje za sprožitev cvetenja. Razmnožujejo se predvsem iz semen (ohranjanje sortnih lastnosti pri hibridih zahteva veščine) ali z delitvijo gomoljev pri nekaterih vrstah.

Pri gojenju je treba paziti na prenasičenost z vodo pozimi (lahko povzroči gnilobo gomolja) in na poletno prekomerno sušo pri vrstah, ki v tem času počivajo. Pogoste težave so škodljivci, kot so ciklamenski pršič (mites), listne uši in gnilobe, pri slabih razmerah pa tudi siva plesen (Botrytis). Za dolgoročno zdravje rastline je priporočljivo zagotoviti zmerno zalivanje, zračno lego in izogibanje mokrim listom med hladnejšimi obdobji.

Veliko vrst ciklam je lokalno omejenih in nekatere so ogrožene zaradi izgube habitata, zbiranja ter uničevanja naravnih rastišč. V hortikulturi so bile razvite številne sorte z raznolikimi barvami in oblikami cvetov, kar je povečalo njihovo priljubljenost kot okrasnih rastlin. Če želite gojiti ciklame v vrtu, izberite primerno vrsto glede na podnebje in sezonski ritem (jesenske, zimske ali spomladanske vrste) ter upoštevajte naravne zahteve rastlin glede svetlobe, temperatur in vlage.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je ciklama?

V: V katero družino spada ciklama?

V: Katera so druga imena za ciklamo?

V: Od kod izvirajo rastline ciklame?

V: Katere vrste rastlin so ciklame?

V: Kdaj imajo ciklame liste in cvetove?

V: Zakaj listi ciklam odmrejo v najbolj vročem delu sredozemskega poletja?

Išči po črki