Digital Enhanced Cordless Telecommunications (DECT), do leta 1995 znan kot Digital European Cordless Telephone, je standard ETSI za digitalne prenosne telefone in brezžični prenos podatkov. DECT je bil standardiziran kot EN 300 175 in je bil zasnovan predvsem za brezžično telefonijo s poudarkom na zanesljivosti, kakovosti glasu in enostavni uporabi.

Osnovna arhitektura in delovanje

Telefoni DECT imajo običajno dva osnovna dela: bazno postajo, ki je povezana s telefonskim ali IP-omrežjem, in mobilno slušalko (handset). Slušalka se mora registrirati pri bazni postaji, da sta lahko medsebojno povezana; po registraciji lahko sprejemata in izvajata klice, izvajata preklapljanje klicev, prenos klicev med slušalkami, interkom in druge funkcije, kot pri klasičnih brezžičnih telefonih. Ena bazna postaja lahko podpira več slušalk in več sočasnih klicev — število hkratnih klicev je odvisno od zmogljivosti posamezne bazne postaje (pri potrošniških napravah pogosto od 4 do 12 sočasnih klicev).

Frekvenčni pas in regionalne razlike

DECT uporablja frekvenčni pas, ki je v številnih državah rezerviran kot nelicenčen za osebne komunikacijske storitve (short range devices). V Evropi, Aziji, Avstraliji, Novi Zelandiji in Južni Ameriki se uporablja frekvenčni pas od 1880 MHz do 1900 MHz. V Združenih državah Amerike je frekvenčni pas 1920–1930 MHz. Za prodajo v ZDA je treba na opremi DECT narediti le manjše spremembe in tam se pogosto uporablja marketinško ime "DECT 6.0". Ker so ti kanali rezervisani izključno za aplikacije govornih komunikacij, je manjša verjetnost motenj drugih potrošniških brezžičnih naprav, kot so otroške varuške in brezžičnaomrežja.

Tehnični poudarki

DECT uporablja kombinacijo frekvenčne delitve (FDMA) in časovne delitve (TDMA). V tipični evropski izvedbi so na voljo več frekvenčnih nosilcev in časovnih rež, kar omogoča več deset ali sto dupleksnih kanalov v omrežju in posledično hkratno obravnavo več klicev. Standard predpisuje tudi kodeke za prenos govora (originalno 32 kb/s ADPCM in kasneje podpora za širokopasovne kodeke za boljšo kakovost zvoka).

Varnost in pomanjkljivosti

DECT vključuje mehanizme avtentikacije in šifriranja prenosa. V zgodnjih izvedbah so bile odkrivene varnostne pomanjkljivosti v šifrirnih algoritmih, zato je priporočljivo uporabljati sodobne naprave z posodobljeno programsko opremo in izboljšanimi varnostnimi protokoli. Pri uporabi v občutljivih okoljih preverite specifikacije proizvajalca glede avtentikacije in šifriranja ter razmislite o dodatnih varnostnih ukrepih (na primer uporaba VoIP z varnimi protokoli pri SIP-gatewayih).

Razvoj in različice

Standard DECT se je skozi čas razvijal. Med pomembnejšimi nadgradnjami so:

  • GAP (Generic Access Profile) — omogoča interoperabilnost med različnimi proizvajalci baznih postaj in slušalk za osnovne glasovne storitve;
  • CAT-iq — razširitev, osredotočena na širokopasovno kakovost zvoka (HD-voice), izboljšano upravljanje stikov in interoperabilnost z IP-omrežji; zagotavlja boljše delovanje z VoIP;
  • DECT ULE (Ultra Low Energy) — različica za nizkoenergijske naprave v pametnih domovih in IoT (npr. senzorji, alarmi, pametne vtičnice);
  • DECT-2020 NR — novejša specifikacija za IoT z izboljšano zmogljivostjo, razponom in odpornostjo proti motnjam.

Uporabe in prednosti

DECT je najpogosteje povezan s klasičnimi brezžičnimi telefoni v gospodinjstvih in poslovnih okoljih, a se uporablja tudi za:

  • pisarniške telefonske sisteme in povezavo s PBX oziroma VoIP gatewayi;
  • rešitve za zdravstvene ustanove in industrijo, kjer je zahtevana zanesljiva komunikacija;
  • pameten dom in IoT naprave (DECT ULE, DECT-2020);
  • lokalne domofonske in varnostne sisteme.
Prednosti DECT so stabilna kakovost govora, relativno majhna dovzetnost za motnje zaradi rezerviranih frekvenc, enostavna namestitev in upravljanje več slušalk na eno bazno postajo.

Novejši standard, ki je podoben standardu DECT, se imenuje CAT-iq in prinaša dodatne funkcije za širokopasovni zvok in boljšo integracijo z modernimi IP-omrežji.