DECT: standard za digitalne brezžične telefone in prenos podatkov

Standard DECT v celoti določa, kako lahko prenosna enota, kot je brezžični telefon, z radijskimi valovi dostopa do fiksnega omrežja. Od drugih standardov, kot je GSM, se razlikuje po tem, da ne določa, kako je fiksno omrežje izdelano. Komunikacija s fiksnim omrežjem poteka prek bazne postaje, ki se imenuje "fiksni radijski del" in zaključuje radijske valove. Bazna postaja nato s pomočjo prehoda poveže klice s fiksnim omrežjem. V večini primerov je povezava s telefonskim omrežjem. Nekatere enote omogočajo tudi povezavo z novejšimi tehnologijami, kot je Voice over IP. Nekateri otroški telefoni uporabljajo tudi tehnologijo DECT. Takšni otroški telefoni nimajo prehoda.

Veliko sistemov PABX, nameščenih v pisarnah, ima del, ki omogoča delovanje DECT. Številni ponudniki sistemov zdaj ponujajo tudi hibridne sisteme, pri katerih je mogoča komunikacija z glasom prek IP ali s klasičnim telefonskim omrežjem. V takšnih sistemih se komunikacija s slušalkami izvaja z uporabo DECT, centrala PABX pa lahko uporablja SIP. Nekateri ponudniki za povezavo s slušalkami ponujajo rešitve, ki temeljijo na WLAN, vendar je ta rešitev pogosto bolj zapletena kot uporaba DECT.

DECT ima različne profile. Domači sistem DECT Generic Access Profile (GAP) ima običajno naslednje zmogljivosti:

• Več slušalk na eno bazno postajo in eno vtičnico za telefonsko linijo. Tako lahko po hiši postavite več brezžičnih telefonov, ki delujejo iz iste telefonske vtičnice. Dodatne slušalke imajo namesto osnovne postaje običajno polnilno postajo za baterije. Dodatne slušalke ne potrebujejo dodatnih telefonskih vtičnic ali dodatnih oddajnikov
• Brez motenj deluje brezžično do razdalje približno 100 metrov na prostem. Deluje jasno v običajnih preobremenjenih razmerah domačega radijskega prometa. Na splošno je na primer odporen na motnje omrežij Wi-Fi ali oddajnikov videa, tehnologije Bluetooth, otroških varušk in drugih brezžičnih naprav.
• Možnost opravljanja notranjih (interkom) klicev med slušalkami.
• Povečan doseg med telefonom in bazo (omogoča večjo fizično razdaljo med napravama).
• Komunikacija med telefonom in bazno postajo je šifrirana, vendar je šifra precej šibka. Od leta 2010 je bilo šifriranje zlomljeno

Sklop standardov DECT ima še druge vrste interoperabilnosti. Zlasti DPRS (DECT Packet Radio Services) lahko uporablja DECT kot storitev brezžičnega LAN in brezžičnega dostopa do interneta. Doseg je do 200 m v zaprtih prostorih in 6 km z uporabo usmerjene antene na prostem). Ima namenski spekter, visoko odpornost proti motnjam, odprto interoperabilnost in hitrosti prenosa podatkov približno 500 kbit/s. Ko je bil DECT nov, se je zdelo, da je boljši od Wi-Fi. Standardi omrežnega protokola DECT so bili še posebej dobri pri podpori hitrega gostovanja na javnih površinah med vročimi točkami, ki so jih upravljali konkurenčni, vendar povezani ponudniki. Prvi izdelek DECT na trgu, Olivettijev Net3, je bil brezžični LAN, nemški podjetji Dosch & Amand in Hoeft & Wessel pa sta ustvarili tržni niši za dobavo sistemov za prenos podatkov na podlagi DECT.

DECT se je začel uporabljati sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej prezgodaj, da bi se lahko široko uporabljal za brezžične podatke. Medtem ko so se sodobni ponudniki omrežja Wi-Fi spopadali z istimi težavami, so se ponudniki DECT umaknili k brezžičnim telefonom, kjer so lahko takoj zaslužili. V Združenih državah Amerike zaradi takratnih omejitev FCC glede spektra niso mogli prodajati. Ko so se pojavile množične aplikacije za brezžični internet in so se ZDA odprle za DECT, je industrija v novem stoletju izboljšala Wi-Fi, čas DECT kot brezžičnega prenosa podatkov pa je minil.

Ironično je neuspeh protokola DECT kot podatkovnega protokola postal prednost, ko so se telefoni DECT 6.0 konec leta 2005 končno pojavili v ZDA. V tem času so bili pasovi ISM v ZDA prenatrpani, zlasti pas 2,4 GHz, ki ga uporabljata obe najpogostejši različici omrežja Wi-Fi, 802.11b in 802.11g, ter številni brezžični telefoni; zato so v teh pasovih postale motnje med nelicenciranimi napravami pogoste. Ker pa Wi-Fi ne deluje v pasu UPCS in ker se naprave DECT med seboj pogajajo o razpoložljivem spektru, so telefoni DECT 6.0 ne le odporni na tovrstne motnje, temveč njihovo delovanje tudi ne ovira drugih bližnjih naprav, ki delujejo na isti frekvenci, kar je pogosta težava pri 2,4 GHz brezžičnih telefonih. ^[]

Radijske povezave

DECT deluje v pasu 1880-1900 MHz in opredeljuje deset kanalov od 1881,792 MHz do 1897,344 MHz z razmikom v pasu 1728 kHz. Vsak okvir bazne postaje zagotavlja 12 dvostranskih govornih kanalov, pri čemer vsaka časovna reža zasede katerikoli kanal. DECT deluje v strukturi z več nosilci/TDMA/TDD. DECT omogoča tudi razpršeni spekter s frekvenčnim preskokom v strukturi TDMA/TDD. Če se izognemo frekvenčnemu preskakovanju, lahko vsaka bazna postaja pred ponovno uporabo frekvence zagotovi do 120 kanalov v spektru DECT. Vsaka časovna reža se lahko dodeli drugemu kanalu, da se izkoristi frekvenčno preskakovanje in se izogne motnjam drugih uporabnikov na asinhroni način.