DOS (operacijski sistem na disku, MS-DOS) – zgodovina, značilnosti in uporaba

Operacijski sistem na disku (DOS) se ob vsakem zagonu računalnika naloži z diskete in nato dostopa do nje za programsko opremo, ki omogoča izvajanje osnovnih operacij. MS-DOS je verjetno najbolj znan DOS; izvorno ga je Microsoft pridobil na podlagi sistema, znanega kot QDOS (Quick and Dirty Operating System). Ko so operacijski sistemi postali bolj zahtevni in so zavzeli več prostora, so jih začeli trajno nameščati na trde diske — ti so hitrejši, zanesljivejši od disket in omogočajo shranjevanje več podatkov. K temu je močno pripomoglo tudi stalno zniževanje cen trdih diskov.

Zgodovina in razvoj

Prvi DOS sistemi so nastali v 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja za mikro računalnike z omejenimi viri (pomnilnik, prostor na disku, procesorska moč). MS-DOS je postal standard v svetu IBM PC združljivih računalnikov. V naslednjih letih je Microsoft izdal več različic MS‑DOS-a, ki so postopoma dodajale podporo za datotečne sisteme (FAT12, pozneje FAT16), večje diske in nove ukaze.

Značilnosti DOS-a

Sistemi DOS so na splošno bili zasnovani kot enostavni, tekstovni (cli) operacijski sistemi. Glavne značilnosti so:

• Besedilni uporabniški vmesnik: ukazi se vnašajo prek ukazne lupine (običajno COMMAND.COM), ni grafičnega okolja.
• 16-bitno izvajanje v realnem načinu: omejeno naslavljanje pomnilnika (npr. 640 KB konvencionalnega pomnilnika pri PC-jih), podpora za EMS/XMS razširitve in HMA z razvojem orodij in gonilnikov.
• Datotečni sistem: FAT (File Allocation Table) — enostaven in učinkovit za takratne medije (diskete, zgodnji trdi diski).
• Enostavno upravljanje naprav: osnovne naprave so predstavljene kot posebne datoteke (npr. CON, PRN, NUL), gonilniki in TSR (terminate-and-stay-resident) programi so omogočali razširitve funkcionalnosti.
• Konfiguracija ob zagonu: nastavitve se pogosto izvajajo prek datotek CONFIG.SYS in AUTOEXEC.BAT, kjer se nalagajo gonilniki in nastavijo okoljske spremenljivke.

Omejitve

DOS je imel tudi omejitve, ki so prišle do izraza z rastjo zahtev po večjem pomnilniku in večopravilnosti:

• omejeno naslavljanje pomnilnika (konvencionalni 640 KB);
• pomanjkanje večopravilnosti in zaščite pomnilnika (programi so delovali v istem naslovnem prostoru);
• omejitve glede velikosti particij v zgodnjih različicah FAT (npr. FAT16) in težave z večjimi trdimi diski brez posodobitev.

Ukazi in vsakodnevna uporaba

Za delo v DOS-u so bili značilni kratki ukazi. Nekateri najpogostejši so:

• dir — prikaže seznam datotek in map;
• cd — spremeni delovno mapo (change directory);
• copy, xcopy — kopiranje datotek;
• del ali erase — brisanje datotek;
• format — priprava diska (diskete ali particije);
• fdisk — upravljanje particij (v starejših sistemih);
• attrib — nastavljanje atributov datotek (samo‑za‑branje, skrita itd.);
• type — prikaže vsebino tekstovne datoteke;
• edit — preprost urejevalnik besedila;
• chkdsk — preverjanje in popravljanje napak na datotečnem sistemu.

Poleg tega so bile običajne tudi .BAT datoteke (batch), ki so omogočale avtomatizacijo zaporedja ukazov pri zagonu ali izvajanju rutin.

Vloga DOS-a v razvoju Windows in sodobna uporaba

Čeprav so grafični sistemi, kot so Windows, Macintosh in Linux (med drugim z grafičnim uporabniškim vmesnikom), večinoma nadomestili DOS v osebnih računalnikih, je DOS pustil močan pečat:

• zgodnje različice Windows (npr. Windows 1.x–3.x) so delovale kot grafični vmesnik nad DOS-om;
• Windows 95/98 sta še uporabljala DOS kot del zagonskega procesa, medtem ko je Windows NT arhitektura uvedla ločen, bolj robusten jedrni sistem;
• v industrijskih in vgrajenih sistemih se poenostavljeni DOS-derivati ali programske metode, združljive z DOS, še uporabljajo zaradi nizkih zahtev in stabilnosti;
• nostalgija, stara specializirana programska oprema ali pomanjkanje sredstev za posodobitev pogosto vzdržujejo rabo DOS-a v nekaterih okoljih.

Kako zagnati računalnik v DOS

V nujnih primerih ali kadar je treba namestiti posebno programsko opremo ali popraviti sistem, zagonski disk (boot disk) omogoča zagon računalnika neposredno v DOS. To je lahko disketa ali sodobneje zagonski USB-medij, pripravljen s potrebnimi gonilniki, ukazi in orodji za obnovitev.

Sodobne alternative in emulacija

Za ohranjanje kompatibilnosti in za hobi sceno obstaja več možnosti:

• FreeDOS — odprtokodna različica DOS‑a, ki omogoča zagon stare programske opreme in je še vedno aktivno vzdrževana;
• DOSBox — popularen emulator, ki omogoča poganjanje DOS iger in aplikacij na sodobnih operacijskih sistemih brez strojne združljivosti;
• virtualizacija (npr. VirtualBox, VMware) — omogoča namestitev starega DOS‑a v virtualnem stroju za dostop do legacy aplikacij;
• ohranjanje originalne strojne opreme in zagonskih medijev za retro računalništvo in zbirateljstvo.

Zaključek

Čeprav je DOS predvsem zgodovinski pojav v sodobnem računalništvu, je bil temelj razvoja osebnih računalnikov in operacijskih sistemov. Njegova preprostost, majhne strojne zahteve in široka razširjenost v 80. in 90. letih so pripomogle k množični rabi programske opreme in razvoju računalniških veščin, ki so še danes pomembne. V mnogih primerih se DOS še vedno uporablja ali simulira zaradi kompatibilnosti, varnosti in preprostosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je diskovni operacijski sistem (DOS)?

V: Kaj je MS-DOS?

V: Zakaj so operacijski sistemi trajno nameščeni na trdih diskih?

V: Ali so operacijski sistemi DOS besedilni ali grafični?

V: Ali se sistemi DOS še vedno uporabljajo?

V: Kaj je zagonski disk?

V: Kateri so primeri operacijskih sistemov z grafičnim vmesnikom?

Išči po črki