Epikurejstvo — filozofija užitka, atomizma in notranjega miru

Epikurejstvo je filozofija, ki temelji na Epikurjevih naukih. Začel se je okoli leta 307 pred našim štetjem. Epikur je bil materialist, ki je verjel, da obstajajo atomi. Učenje o atomih je prvi začel Demokrit. Epikur je bil materialist in je odločno napadal vraževerje.

Po Epikurjevem mnenju so bogovi pasivni: Ne posegajo v svet. Po Aristippu je Epikur menil, da je največje dobro imeti določene užitke in doseči stanje duha, v katerem ni strahu in bolečine. Epikurejstvo je oblika hedonizma, saj trdi, da je užitek edino dobro, ki obstaja. Epikurejstvo pravi, da je odsotnost bolečine največji užitek; zagovarja tudi preprosto življenje. Zaradi teh idej se dovolj razlikuje od "hedonizma", kot je običajno opredeljen.

Epikurejci so menili, da je največji užitek (mir in osvoboditev strahu) mogoče doseči z znanjem, prijateljstvom ter krepostnim in zmernim življenjem. Epikur je ugodno govoril o uživanju preprostih užitkov; s tem je mislil tudi na vzdržnost od telesnih želja, kot so spolnost in apetiti, kar je skorajda podobno askezi.

Trdil je, da pri prehranjevanju ne smemo jesti preobilno, saj lahko to pozneje povzroči nezadovoljstvo, na primer žalostno spoznanje, da si v prihodnosti ne bomo mogli privoščiti takšnih dobrot. Podobno bi lahko tudi pri seksu prišlo do povečanega poželenja in nezadovoljstva s spolnim partnerjem. Epikur ni oblikoval širokega sistema družbene morale, ki bi se ohranil.

Epikurejstvo je bilo sprva izziv platonizmu, pozneje pa je postalo glavni nasprotnik stoicizma. Epikur in njegovi privrženci so se izogibali politiki. V poznem helenističnem obdobju in v rimski dobi so cvetela številna epikurejska društva (na primer v Antiohiji, Aleksandriji, Rodosu in Ercolanu).

Pesnik Lukrecij je bil njen najbolj znan rimski zagovornik. Do konca rimskega cesarstva je epikurejstvo zaradi krščanskih napadov in zatiranja skorajda zamrlo, vendar ga je v 17. stoletju obudil atomist Pierre Gassendi, ki ga je prilagodil krščanski doktrini.

Ohranilo se je nekaj Epikurjevih spisov. Nekateri raziskovalci menijo, da Lukrecij v epski pesnitvi O naravi stvari v enem delu predstavlja ključne argumente in teorije epikurejstva. Številni papirusni zvitki, odkriti v vili papirov v Herkulaneumu, so epikurejska besedila. Vsaj nekateri naj bi pripadali epikurejcu Filodemu.

Epikur in šola

Epikur (približno 341–270 pr. n. št.) je ustanovil šolo v Atenah, imenovano "Vrt" (grško kepos). Njegova šola se je razlikovala od drugih antičnih šol tudi po tem, da je bila odprta ženskam in sužnjem, kar je bilo v tistem času presenetljivo. V vrtu so privrženci živeli v manjših skupnostih, kjer so poudarjali medsebojno prijateljstvo, umirjen način življenja in skupno preiskovanje narave ter etike.

Osnovna načela filozofije

Epikurejstvo temelji na materialistični fiziki atomov, ki je zgradila tudi epistemologijo in etiko. Glavne točke so:

• Atomizem: Vse je sestavljeno iz atomov in praznega prostora; naravni pojavi so razložljivi brez posegov bogov.
• Bogovi: Čeprav Epikur ni zanikal obstoja bogov, je trdil, da so bogovi pasivni in ne posegajo v človeške zadeve, zato jih ni treba se bati.
• Kriteriji resnice: Epikur je zaupal v občutke (senzacije), predkoncept (prolepsa) in občutke bolečine ali užitka kot merila, s katerimi lahko preverjamo resnico o svetu.
• Svobodna volja: V epikurejski fiziki se pojavlja ideja o naključnem odklonu atomov (t. i. clinamen), ki omogoča prosto gibanje atomov in prav tako možnost svobodne volje.

Etika: užitek kot cilj

Epikurejstvo je pogosto označeno kot hedonizem, vendar Epikur razlikuje med različnimi vrstami užitkov. Cilj ni impulzivno zadovoljevanje želja, temveč stanje trajnega miru duše (ataraksija) in odsotnosti fizične bolečine (aponija).

Pomembne etične značilnosti:

• Užitek je merilo dobrega, vendar je najvišji užitek razločen kot odsotnost bolečine in strahu.
• Distinkcija med "kinetičnimi" užitki (gibanjem, npr. zadovoljevanje lakote) in "katastematičnimi" užitki (stanje miru in zadovoljstva).
• Priporočilo zmernosti: preobilje lahko vodi v kasnejšo bolečino (primeri s hrano ali spolnostjo, kot je v članku omenjeno).
• Prijateljstvo je vrednota skoraj vrhovne pomembnosti – zagotavlja psihično varnost in prispeva k miru duha.

Epikur je praktična navodila strnil tudi v priljubljeno učenje, znano kot tetrafarmakon (štiridelno zdravilo), ki na preprost način povzema, kako osvoboditi človeka strahu in skrbi. V grobem se glasi: ne boj se bogov, ne boj se smrti, dobro je lahko dosegljivo, trpljenje je delno prenosljivo (lažje prenašljivo).

Fizika in spoznavanje

Epikurejska fizika temelji na atomih in praznini. Senzacije so temelj spoznanja: če čutimo nekaj, je to zanesljivo; napačna prepričanja nastanejo zaradi napačnih razlag občutij. Zato Epikur veliko pozornosti namenja teoriji percepcije, predkonceptom in občutkom kot dokazom resničnosti.

Družbeni vidiki in politična drža

Epikurejci so se večinoma izogibali aktivni politiki; menili so, da politično delovanje pogosto prinaša nemir in grozi notranjemu miru. V praksi pa so epikurejske skupnosti delovale kot tesne družbene mreže, kjer so bili prijateljstvo, medsebojna pomoč in preprosto življenje osrednjega pomena. Epikurejstvo ni razvilo obsežnega sistema družbene etike z univerzalnimi pravili, ampak je dajalo poudarek praktičnim smernicam za blaginjo posameznika in skupnosti.

Zgodovina vpliva in zapuščina

Epikurejstvo je sprva izzivalo platonizmu, kasneje pa je bilo glavni nasprotnik stoicizma. Epikur in njegovi učenci so gojili diskretno držo do javnih zadev, kar je vplivalo na razširjenost gibanja. V helenističnem in rimskem svetu so nastajale skupnosti v mesti, kot so Antiohija, Aleksandrija, Rodos in Herkulaneum.

V rimskem svetu je bil najpomembnejši zagovornik Lukrecij, avtor epske pesnitve O naravi stvari, ki sistematično predstavi epikurejske ideje. S prihodom krščanstva je epikurejstvo izgubilo vpliv v zahodnem delu rimskega sveta; večje zatiranje je prispevalo k postopnemu izginjanju šol. V 17. stoletju je Pierre Gassendi obudil atomizem in epikurejske zamisli, jih reinterpretiral in poskušal uskladiti z nekaterimi krščanskimi prepričanji.

Besedila in ohranjenost

Od Epikurjevih del se je ohranilo le nekaj celotnih besedil in veliko fragmentov. Najpomembnejša ohranjena besedila so njegovi dopisi (npr. Pismo Menojku, Pismo Herodotu) ter zbirka temeljnih maksih (Kyriai Doxai oziroma "Glavna prepričanja"). Veliko fragmentov je bilo najdenih v villi papirjev v Herkulaneumu, kar je pomembno za ponovno preučitev epikurejskih besedil in učne prakse. Nekateri izmed najdenih zvitkov se pripisujejo tudi poznejšim epikurejcem, kot je Filodem.

Epikurejstvo danes

Epikurejske ideje še vedno zanimajo sodobne filozofe, zgodovinarje in širšo javnost zaradi svojega poudarka na naravni razlagi sveta, etiki osredotočeni na dobrobit in pomirjen pogled na smrt in bogove. Njegovo učenje o enostavnem življenju, zmernosti in vrednosti prijateljstva pogosto navajajo kot praktična navodila za moderno življenje, zlasti v kontekstu iskanja duševnega miru in zmanjševanja strahu.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Epikur?

V: Kaj je epikurejstvo?

V: Kako je Epikur gledal na telesne želje?

V: Kateri so bili glavni nasprotniki epikurejstva?

V: Ali je Epikur izrazil kakšno družbeno moralo?

V: Kje lahko danes najdemo Epikurjeve spise?

Išči po črki