Definicija
Ergativno-absolutivni jeziki, pogosto imenovani tudi ergativni jeziki, so jeziki z drugačno logiko sklanjatve in označevanja v primerjavi z bolj znanim nominativno‑akuzativnim sistemom (kot je v angleščini). V ergativnem sistemu se subjekt neprehodnega (intransitivnega) glagola (S) in objekt prehodnega (transitivnega) glagola (O) obravnavata enako (imata isto obliko ali isto oznako), medtem ko se agent prehodnega glagola (A) označi drugače (npr. z ergativnim odtegnkom ali drugim sklonilnim oblikovanjem). To pomeni, da je razmerje med S in O tisto, ki je v ergativnem jeziku enotno, medtem ko je A ločen.
Primerjava z nominativno‑akuzativnim sistemom
V angleščini in drugih nominativno‑akuzativnih jezikih sta agens ("doer", ona v She walked the dog) prehodnega glagola in subjekt neprehodnega glagola v imenovalniku, objekt ("done‑to", pes v She walked the dog) pa v tožilniku. Z drugimi besedami: v takih jezikih imata A in S enako obliko/oznako, O pa drugačno.
V ergativnem jeziku pa je agens prehodnega glagola označen z ergativom, medtem ko sta subjekt neprehodnega glagola (S) in objekt prehodnega glagola (O) v absolutivu (isto označena).
Poenostavljen primer (abstraktne oznake)
Uporabimo oznake: A = agent prehodnega glagola, S = subjekt neprehodnega glagola, O = objekt prehodnega glagola.
Nominativno‑akuzativno (npr. angleščina):
On (A) me je našel (O).
On (S) je potoval.
(oblika S = oblika A; oblika O drugačna)
Ergativno‑absolutivno (hipotetično):
On (A) me je našel (O).
On (S) je potoval.
(oblika S = oblika O; oblika A drugačna)
Vrste ergativnosti in pojavne oblike
- Morfološka ergativnost: ergativnost se kaže predvsem v sklanjatvenih oznakah (poseben ergativni sklon za A; absolutiv pa za S in O).
- Sintaktična ergativnost: razlike se pokažejo tudi na ravni sintakse — npr. pri koordinaciji, tvorjenju relativnih stavkov ali pri tem, kateri argument lahko nad katerim kontrolira druge stavčne fenomene.
- Ergativnost v soglasni/vizualni ujemanjih: nekateri jeziki izražajo ergativnost preko ujemanja glagola z absolutivnim argumentom (absolutivno soglasje), drugi pa z ergativom.
- Split ergativity: v mnogih jezikih ergativnost ni homogena po vsem sistemu — npr. pojav v določenih časih, vidih ali pri določenih zaimkih. Znani primeri so jeziki, kjer je ergativno označevanje prisotno samo v preteklih oblikah ali pri transitivih z določenim vidom.
Primeri jezikov
Tipični primeri ergativno‑absolutivnih jezikov so baskovščina, gruzinščina, majevščina in tibetanščina. Poleg teh so ergativne strukture pogoste tudi v številnih avstralskih avtohtonih jezikih, nekaterih jezikih Južne Amerike in Kavkaza. Nekateri jeziki, npr. hindustanski jeziki, kažejo split ergativity (ergativnost v določenih vidih ali časih).
Zakaj je ergativnost pomembna za slovničarstvo
Razumevanje ergativnosti pomaga pri analizi, kako jeziki razporejajo vloge udeležencev v dejanju (kdo izvaja, kdo trpi dejanje) in kako te vloge vplivajo na sklanjanje, ujemanje in sintaktične operacije. Pri prevajanju in tipološnih študijah je poznavanje ergativnega sistema ključnega pomena za pravilno opredelitev sintaktičnih relacij in za primerjavo med jeziki z različnimi usmeritvami poravnave (alignment).
Kaj je dobro vedeti naprej
- Ergativnost je le ena od možnih poravnav jezikov (alignment); drugi so nominativno‑akuzativni, tripartitni ipd.
- V praksi se veliko jezikov ne prilega popolnoma enemu idealiziranemu modelu — zato terminologija (A, S, O; ergativ/absolutiv) omogoča jasnejše opise konkretnih pojavov.
- Če vas zanimajo konkretni primeri z dejanskimi oblikami (npr. primernimi baskovskimi ali georgijskimi stavki z razčlenitvijo sklonov), lahko pripravim nekaj primerov z morfološkimi analzami in pomenljivimi prevodi.