Ermanarik: ostrogotski kralj Greuthungov — življenje in legende

Ermanarik: ostrogotski kralj Greuthungov — skrivnostno življenje, legende in usoda mogočnega vladarja, ki je zaznamoval zgodovino vzhodne Evrope.

Ermanarik (gotski jezik: Ermanaricus (*Aírmanareiks; latinsko: Ermanaricus; staroangleško: Eormanrīc [ˈeormɑnriːtʃ]; staronorveščina: Jǫrmunrekr [ˈjɔrmunrekr]; umrl leta 376) je bil ostrogotski kralj iz plemena Greuthungov.

Glavni pisni vir o njegovem življenju je rimski zgodovinar Jordanes iz 6. stoletja, ki ga omenja v svoji razpravi o zgodovini Gotov. Po Jordanesu je Ermanarik vladal nad velikim ozemljem ob severnem delu Črnega morja in nad širšim delom današnje Ukrajine, dokler ga v 370-ih n. št. niso zgrabili pritiski selivskih ljudstev, zlasti Huni. V virih se pojavijo tudi legendarni elementi, na primer trditev, da je bil star 110 let ob smrti — to velja za očitno nadsanje in del pripovedne tradicije.

Zgodovinski okvir in vladavina

Ermanarik je v virih predstavljen kot močan vladar Greuthungov, ene od dveh večjih gotovskih skupin (ob Tervingih). Njegova oblast naj bi obsegala stepna območja severnega Črnega morja, kjer so Gotje v 3.–4. stoletju oblikovali večje zveze in kraljevine. Po tradicionalni kronologiji so Huni v 370-ih pritisnili na te regije; ta pritisk je sprožil selitve in premike, ki so nazadnje pripeljali do velikega preseljevanja Gotov proti zahodu in trčenja z Rimskim cesarstvom (npr. dogajanja okrog preloma 376–378).

Pomembne točke o zgodovinski vlogi:

• Ermanarik je pri starih virih upodobljen kot kralj, ki je zbral veliko ozemlje oziroma je bil hegemon nad različnimi gotoskimi in sorodnimi skupinami.
• Njegova smrt in padec oblasti sta v poznih virih povezana s prihodom Hunov; natančna narava dogodkov (uboj, samomor, smrt v boju) je predmet različnih verzij in strokovnih razprav.
• Arheološki dokazi za posameznega kralja so skopi; zgodovinski Ermanarik je verjetno konsolidacija spomina na več vodij in dogodkov iz 4. stoletja.

Viri in njihova zanesljivost

Najpomembnejši pisni vir je Jordanes, ki je v 6. stoletju povzel in interpretiral starejše materiale ter ljudsko pripoved. Drugi rimski avtorji (vključno z nekaterimi deloma ohranjenimi fragmenti) omenjajo močnejše gotovske vladarje, vendar neposrednih sočasnih kronik o Ermanariku ni veliko. Zaradi razlike med zgodovinskimi zapisi in kasnejšimi epizodami, ki jih poznamo iz germanske epike, moramo ločiti med verjetnimi dejstvi in literarnimi/legendarnimi dodatki.

Legenda in epska tradicija

Ermanarik (v germanski epiki pogosto imenovan Eormanrīc, Jǫrmunrekr ipd.) je močan motiv v poznejših germanskih legendah in epskih pesnitvah. V teh verzijah nastopa kot tiranski vladar, ki povzroči bolečino in maščevanje. Nekatere najbolj razširjene epizode so:

• pripoved o Svanhildi (Svanhild/Svanhilda), ki je v legendi njegova kraljeva žrtev — obtožena prešuštva ali zarote in poslana na humilacijo oziroma usmrtitev;
• maščevanje Svanhildinih bratov (v nordijskih pripovedkah Hamdir in Sǫrli oziroma sorodne oblike), ki napadeta Ermanarika in ga ranita ali ubijeta; v nekaterih različicah ga tudi grobo poškodujeta tako, da izgubi roke in noge;
• poetizirane omembe Ermanarika kot kralja velike moči v staroangleški pesnitvi Widsith in v nordijski tradiciji (poezija, sagi), kjer se njegova osebnost prepleta z motivi tiranije in posledične pravice maščevanja.

V literaturi se Ermanarik pojavlja kot arhetipni kruti vladar, kar je verjetno posledica združitve več zgodovinskih fragmentov in mitoloških motivov skozi stoletja ustnega izročila, ki so ga pozneje zapisali kronisti in pesniki.

Zgodovinska kritika in sodobne razlage

Moderna zgodovinopisna raziskava obravnava Ermanarika previdno:

• mnogi zgodovinarji menijo, da je zgodba o enem samem kralju, ki je vladal skoraj vsej regiji, poenostavitev; verjetno gre za konsolidacijo spomina na več vodij in dogodkov;
• o letnicah in podrobnostih smrti (npr. starost 110 let) mnogi strokovnjaki menijo, da gre za literarno nadsanje ali simbolno število;
• povezava med Ermanarikom in prihodkom Hunov je zgodovinsko smiselna v širšem okviru pritiska s step na gotovska plemena, a neposredne kronološke in vzročnostne vezi ostajajo predmet razprav;
• arheološka gradiva potrjujejo gotovsko prisotnost in moč v regiji severnega Črnega morja v 3.–4. stoletju, vendar ne omogočajo identifikacije posameznih kraljev z visoko stopnjo gotovosti.

Zapuščina

Ermanarik je pomemben kot zgodovinska in predvsem literarna figura: v germanski epiki, srednjeveški književnosti in kasnejši recepciji služi kot primer velikana-monarha, čigar tragična ali tiranska usoda sproži zgodbe o pravici in maščevanju. Njegov lik ponazarja tudi zgodnje odnose med stepnimi ljudstvi in germaniki, ki so vplivali na poznejše premike narodov v Evropi.

V povzetku: zgodovinski Ermanarik je verjetno temelj za bogato mrežo legend in epov; ločiti je treba med zgodovinskimi elementi, ki kažejo na moč Gotov v 4. stoletju, in mitičnimi sestavinami, ki so pripoved razširile in dramatizirale njegovo podobo skozi stoletja.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Ermanarič?

V: Kaj je znanega o Ermanarikovem življenju?

V: Kako je Ermanarik upodobljen v legendi?

V: Kakšen je bil obseg Ermanarikove vladavine?

V: Kaj je bilo Ermanarikovo pleme?

V: Kakšno je bilo Ermanarikovo gotsko ime?

V: V katerih drugih jezikih je Ermanarik znan pod različnimi imeni?

Išči po črki