Euglenozoa: bičasti protisti — euglenidi, kinetoplastidi in paraziti

Euglenozoa: bičasti enoceličarji — euglenidi, kinetoplastidi in paraziti. Biologija, struktura bičkov, fotosinteza ter njihov pomen za zdravje in ekologijo.

Euglenozoa so velik filum bičastih protistov. So del taksona, znanega pod imenom Protozoa, ki je vseboval veliko očitno različnih praživali.

Euglenozoa vključujejo številne običajne prosto živeče vrste in nekatere pomembne zajedavce, od katerih jih nekaj okuži ljudi. Obstajata dve glavni podskupini, euglenidi in kinetoplastidi. Euglenozoa so enocelični, večinoma veliki približno 15-40 µm, čeprav so nekateri euglenozoa dolgi tudi do 500 µm.

Večina euglenozojev ima dve bički, ki sta vzporedni druga z drugo v žepu podobni strukturi. Nekatere imajo citostom ali usta, ki se uporabljajo za zaužitje bakterij ali drugih majhnih organizmov. Ta je podprt z mikrotubulom iz baz bičkov; dva druga tubula podpirata dorzalno in ventralno površino celice.

Nekateri drugi euglenozoa se hranijo z absorpcijo, mnogi euglenidi pa imajo kloroplaste in tako pridobivajo energijo s fotosintezo. Ti kloroplasti so obdani s tremi membranami in vsebujejo klorofila A in C ter druge pigmente, zato so se verjetno razvili iz kloroplastov ujetih zelenih alg. Razmnoževanje poteka izključno z delitvijo celic. Med mitozo ostane jedrna membrana nedotaknjena, v njej pa se oblikujejo mikrotubuli vretena.

Za to skupino je značilna ultrastruktura bičkov. Poleg običajnih podpornih mikrotubulov vsaka vsebuje palico (imenovano paraksonemal), ki ima v enem bičku cevasto, v drugem pa mrežasto strukturo.

Morfologija in celične posebnosti

Euglenozoa imajo več značilnih struktur, ki jih ločijo od drugih protistov. Bički so pogosto vstavljeni v tako imenovani bični žep (flagellar pocket), to je edini del celične membrane, kjer se biček izteka. Pogoste so tudi ploščate ali trakaste strukture na površini celice, imenovane pelikule, ki omogočajo elastične premike telesa (euglenoidni val). Veliko vrst ima stigma (očesna pega), sestavljeno iz pigmentnega telesca in svetlobnega receptorja, kar omogoča fototaksijo.

Notranje posebnosti vključujejo:

• Kinetoplast (pri kinetoplastidih): velik okrogli DNK kompleksen v mitohondriju, značilen za to skupino.
• Glikosomi (pri nekaterih vrstah): organeli, kjer poteka del metabolizma ogljikovih hidratov.
• Paramilon: skladiščni polisaharid pri mnogih euglenidih.
• Trobasto zaprta mitoza: jedrna membrana ostane med mitozo nedotaknjena (»closed mitosis«).

Prehrana in energijski načini

Euglenozoa so ekološko raznoliki glede na prehranjevanje. Nekatere vrste so striktno fotosintetske (avtotrofi), druge heterotrofi, ki zajemajo bakterije ali absorbirajo raztopljene organske snovi, medtem ko so mnogi mešaniki (mixotrofi) — sposobni fotosinteze in heterotrofnega hranjenja. Kloroplasti pri fotosintetskih euglenidih so obdani s tremi membranami, kar nakazuje sekundarno endosimbiozo z zelenimi algami; vsebujejo klorofil A in C+ ter druge pigmente.

Sistematična razdelitev in pomembne skupine

Glavni del filuma predstavljata dve skupini:

• Euglenidi (Euglenida) — večina je prosto živečih, pogosti v sladkih vodah; vsebujejo fotosintetske vrste, kot je Euglena gracilis, ki je modelni organizem v biologiji.
• Kinetoplastidi (Kinetoplastea) — vključujejo pomembne parazite, kot so Trypanosoma in Leishmania, pa tudi svobodno živeče vrste. Kinetoplast je njihov tipični znak.

Parazitizem in pomen za zdravje ljudi

Med kinetoplastidi so nekatere vrste pomembne človeške patogene:

• Trypanosoma brucei — povzroča afriško spalno bolezen; prenaša jo tsetse muha (Glossina) in lahko povzroči smrt, če ni zdravljena.
• Trypanosoma cruzi — povzročitelj Chagasove bolezni v Latinski Ameriki; prenašajo ga polži iz družine Triatominae (»polovični raki«).
• Leishmania spp. — povzročajo leishmaniozo (kožne, mukokutanne in visceralne oblike); prenašajo jih peščene muhe (Phlebotominae).

Ekologija in vloga v ekosistemih

Euglenozoa naseljujejo sladke vode, morja, prsti in notranjost gostiteljev (kot paraziti). Fotosintetske euglenidi prispevajo k primarni produkciji v stoječih vodah, nekateri heterotrofi pomagajo razgrajevati organske snovi ali učinkovito regulirajo populacije bakterij. Nekatere vrste so občutljive na onesnaženje in se uporabljajo kot bioindikatorji kakovosti vode.

Razmnoževanje in laboratorske uporabe

Razmnoževanje je večinoma nespolno, s preprosto delitvijo celice (binarna fission). Zaradi enostavnosti gojenja in prilagodljivosti so nekatere vrste, npr. Euglena gracilis, pomembne v raziskavah fiziologije fotosinteze, celičnega gibanja in molekularne biologije.

Preiskave in zdravljenje parazitskih okužb

Za odkrivanje kinetoplastidnih okužb se uporabljajo mikroskopske preiskave krvi ali tkiv, serološki testi in PCR. Zdravljenje je odvisno od vrste in stopnje bolezni; na voljo so zdravila, ki so pogosto toksična ali zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, zato sta zgodnja diagnoza in razvoj novih zdravil pomembna področja raziskav.

Zaključek

Euglenozoa so biološko zelo raznolika skupina enoceličnih organizmov z edinstvenimi morfološkimi in molekularnimi lastnostmi. Vključujejo tako prosto živeče fotosintetske oblike kot tudi resne parazite ljudi in živali. Njihovo študijo poganjajo tako osnovnoznanstveni interesi (celična biologija, evolucija endosimbioze) kot tudi javnozdravstveni izzivi zaradi bolezni, ki jih povzročajo nekateri člani te skupine.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je velikostno območje Euglenozoa?

V: Kako se Euglenozoa prehranjujejo?

V: Ali so med Euglenozoa kakšni paraziti?

V: Po čem se ta skupina razlikuje od drugih protistov?

V: Kako se razmnožujejo?

V: Od kod izvirajo njihovi kloroplasti?

Išči po črki