V matematiki je sestava funkcij način, kako iz dveh drugih funkcij ustvariti novo funkcijo.
Naj bosta f funkcija od X do Y in g funkcija od Y do Z. Rekli bomo, da je g sestavljena s f in zapisali g ∘ f, kar predstavlja funkcijo od X do Z. Opazite, da je pri zapisu g∘f vrstni red obraten tistemu, ki ga mnogi intuitivno pričakujejo: najprej se izvede f, nato g.
Vrednost funkcije f, ki jo dobimo z vnosom x, zapišemo kot f(x). Vrednost sestave g ∘ f pri vhodu x zapišemo (g ∘ f)(x) in jo definiramo kot g(f(x)) — torej najprej uporabimo f, nato na rezultat uporabimo g.
Primer
Tukaj je konkreten primer. Naj bo f funkcija, ki podvoji število (pomnoži ga z 2), in naj bo g funkcija, ki od števila odšteje 1.
Zapisali bi jih kot:
f ( x ) = 2 x {\displaystyle f(x)=2x} 
g ( x ) = x - 1 {\displaystyle g(x)=x-1} 
g, sestavljen s f, je funkcija, ki najprej podvoji število in nato od njega odšteje 1:
( g ∘ f ) ( x ) = 2 x - 1 {\displaystyle (g\circ f)(x)=2x-1} 
f, sestavljen z g, je funkcija, ki od števila najprej odšteje 1 in ga nato podvoji:
(f ∘ g)(x) = 2(x - 1) = 2x - 2.
Na primer, za x = 3:
- (g ∘ f)(3) = g(f(3)) = g(6) = 6 - 1 = 5,
- (f ∘ g)(3) = f(g(3)) = f(2) = 4.
Tako je jasno razvidno, da običajno g∘f ≠ f∘g.
Pomembne lastnosti sestave funkcij
- Domena in kodomena: Sestava g∘f je definirana le, če je slika (range) funkcije f del množice, kjer je definirana funkcija g (tj. range(f) ⊆ domain(g)).
- Ne-komutativnost: Sestava običajno ni komutativna: g∘f ni enako kot f∘g v splošnem (kot prikazuje zgornji primer).
- Asociativnost: Sestavljanje je asociativno: če so f, g, h takšne, da so sestave definirane, potem velja h ∘ (g ∘ f) = (h ∘ g) ∘ f. Zaradi asociativnosti lahko brez dvoma pišemo h∘g∘f.
- Identična (identiteta) funkcija: Za vsako množico X obstaja identična funkcija id_X: X → X takšna, da za vsako funkcijo f: X → Y velja f ∘ id_X = f in id_Y ∘ f = f.
- Inverzne funkcije: Če ima f inverzno funkcijo f⁻¹, potem f⁻¹ ∘ f = id in f ∘ f⁻¹ = id (na ustreznih množicah). Inverznost pomeni, da je f bijektivna (ena-na-ena in na).
- Derivacija (veriga): Če sta f in g odvedljivi v točkah, potem velja verižna pravila za odvode: (g ∘ f)'(x) = g'(f(x)) · f'(x). To je zelo pomembno v analizi in diferencialnem računstvu.
Razširitve in uporaba
Sestavljanje funkcij se pojavlja povsod v matematiki in njeni uporabi: pri transformacijah v geometriji, pri zankah v programiranju (kjer lahko operacije zaporedoma obdelujejo podatke), pri zlaganju preslikav v teoriji kategorij in pri sklepanju o lastnostih zloženih procesov (npr. veriga funkcij pri modeliranju). V abstraktni teoriji funkcij in preslikav je sestava temeljna operacija, na njej temeljijo pojmi kot so grupa bijekcij z operacijo sestavljanja in monoid vseh preslikav X → X.
Kadar morate paziti
- Vedno preverite, ali je sestava smiselna z vidika domen in kodomen.
- Ne predpostavljajte, da je vrstni red nepomemben — v večini primerov ni.
- Pri delovanju na funkcijah z različnimi tipih (npr. realne funkcije, vektorske preslikave) bodite pozorni na dodatne pogoje (npr. linearnost, zveznost, diferencibilnost), ki se lahko ob sestavi ohranijo ali pa ne.
Če želite, lahko dodam več primerov (npr. sestavljanje nelinearnih funkcij, preslikav med množicami, grafične interpretacije z odseki in transformacijami) ali razložim verižna pravila za večkratne zložitve.
