Goofy in Wilbur je kratki animirani film, ki ga je ustvarila družba Walt Disney Productions in ga je za širšo distribucijo izdala družba RKO Radio Pictures 17. marca 1939. Gre za pomembno pionirsko delo v zgodovini Disneyevih risank, saj je to bila prva risanka z Goofyjem v samostojni vlogi, brez pojavljanja Miki Miške ali račka Donalda.
Vsebina
V risanki se Goofy odpravi na ribolov v družbi svojega nenavadnega hišnega ljubljenčka, kobilice Wilburja. Njuno ribolovno popotovanje je zaporedje kratkih, hitrih in pogosto črno-komičnih gagov: Goofy poskuša uloviti ribe s tradicionalnimi triki, medtem ko Wilbur služi kot vaba v ribiški mreži. V pripovedi se pojavljajo številne nevarnosti za Wilburja – skoraj ga požrejo ribe, skoraj ga ubijejo različne nesreče in ga večkrat spravijo v smrtno nevarnost, zato je v risanki opazno veliko nasilja in grožnje majhnega junaka.
Slog in ton
Risanka je znana po dinamičnem tempu – pogosto se omenja, da vsebuje okoli trinajst pustolovščin ali ogledov gagov v osmih minutah dogajanja. Animacija je tipična za pozne trideseta leta: liki so ekspresivni, gagi izhajajo iz fizične komedije in pretirane, skoraj burleskne nevarnosti. Vsebina je zaradi tematskih elementov temnejša kot pri nekaterih drugih Disneyjevih krajših filmih tistega časa, kar je pritegnilo pozornost kritikov in zgodovinarjev animacije.
Pomen in dediščina
»Goofy in Wilbur« velja za začetek Goofyjeve samostojne kariere v kratkih filmih, ki se je kasneje razširila v številne samostojne epizode in serije (vključno z znanimi »How to…«-risankami). Kratki film je pomemben tudi kot dokument Disneyevega eksperimentiranja s slogom humorja in ritmom gaga po uspehu večjih celovečercev: izšel je dve leti po filmu Sneguljčica in sedem pritlikavcev (1937) in leto pred filmi Pinocchio in Fantazija (oba 1940).
Prejem in dostopnost
Ob izidu je bila risanka sprejeta kot zabavna kratka forma, a je pozneje pritegnila tudi pozornost zaradi svoje brutalnejše komične vloge malega Wilburja kot vabe. Danes jo animacijski zgodovinarji in oboževalci pogosto omenjajo kot primer zgodnjega razvoja Goofyjevega lika in Disneyevega eksperimentiranja z glasom fizične komedije v kratkih filmih. Risanka je bila večkrat vključena v arhive, retrospektive in kompilacije, zato je dostopna na različnih nosilcih in izdajah, odvisno od zbirke oziroma izdajatelja.