Urni rekord v kolesarstvu: zgodovina, rekorderji in pravila UCI

Rekord ure za kolesa je rekord za najdaljšo razdaljo, prevoženo v eni uri s kolesom. Prvi zabeležen rekord ure je bil leta 1876, ko je F. L. Dodds s kolesom za drobiž prevozil 26,508 kilometra. Od takrat so številni ljudje poskušali biti najhitrejši. Ljudje, ki so skušali podreti rekord, so pripomogli k spremembi zasnove kolesa.

Leta 1972 je belgijski kolesar Eddy Merckx postavil rekord 49.431 kilometrov. To je bil rekord dvanajst let. Od takrat je tehnologija omogočila veliko bolj aerodinamične zasnove koles. Mednarodna kolesarska zveza (Union Cycliste Internationale - UCI), skupina, ki nadzira kolesarski šport, je sprejela pravila, po katerih kolesarji vozijo kolesa, podobna Merckxovemu kolesu. Namesto tega zdaj obstaja še en rekord, urni rekord Mednarodnega združenja za vozila na človeški pogon (IHVA), za druge zasnove. Rekord ure za običajna kolesa se imenuje rekord UCI.

Ondřej Sosenka je z 49.700 kilometri rekorder UCI na uro. Sam Whittingham je s 86,752 kilometra rekorder IHVA.

Zgodovina in razvoj

Ideja rekorda ure sega v konec 19. stoletja, ko so kolesarji merili, koliko kilometrov lahko prevozijo v eni uri. Sredi 20. stoletja so se zaradi izboljšav v materialih, aerodinamiki in obutvi ter zaradi gradnje hitrih velodromov razmere za doseganje boljših rezultatov hitro izboljšale. Poskusi podirati rekord so pogosto sprožili inovacije v zasnovi krmil, okvirjev, kolesnih platišč in oblačil (npr. tesno prilegajoča se oblačila in aero čelade).

Razlika med UCI in združenji za vozila na človeški pogon

Pomembno je ločiti med uradnim rekordom UCI in rekordi, ki jih priznavajo organizacije za eksperimentalna ali specializirana vozila. UCI ureja klasične tekmovalne kolesarske discipline in zahteva, da so kolesa in položaj kolesarja znotraj strogo določenih pravil (kar omejuje uporabo recumbentov, popolnoma aerodinamičnih lupin in nekaterih nenavadnih položajev). Zato je za zelo aerodinamične konstrukcije – recumbente z lupinami – obstajalo posebno priznanje pri organizacijah, kot so združenja za vozila na človeški pogon. Ta področja sta se razvijali vzporedno: eni priznavajo tradicionalen "UCI" rekord, drugi pa rekorde za eksperimentalne oblike vozil.

Pravila UCI in omejitve

UCI ima pravila, ki določajo, katere vrste koles in položajev so dovoljeni za uradni urni rekord. Na splošno so omejitve namenjene ohranjanju primerljivosti skozi čas in vključujejo:

• zahteve glede oblike in osnovne geometrije okvirja (klasična “diamantna” oblika v omejenem obsegu),
• prepoved popolnih aerodinamičnih lupin ali naprav, ki radikalno spreminjajo položaj telesa v primerjavi s tradicionalnim kolesarjenjem,
• formalno merjenje in overitev poskusa na uradnem, UCI-sanctioned stezi (velodromu) z uradnim časom in kontrolo,
• anti-doping kontrole in druge športne regulacije,
• natančna opredelitev opreme (krmila, pedala, obutev ipd.), ki je dovoljena.

Te omejitve pomenijo, da rezultati, doseženi z recumbenti ali popolnoma obvitimi vozili, običajno ne morejo biti priznani kot uradni rekord UCI, zato obstajajo ločeni rekordi za takšna vozila.

Zakaj vsebujejo poskusi toliko tehnike in strategije

Poskusi urnega rekorda so tehnično zahtevni in vključujejo več elementov priprav:

• izbira steze (višinske pogoji, gladkost in temperatura vplivajo na zmogljivost),
• aerodinamični razvoj kolesarja in opreme (profilna oprema, položaj, platišča),
• fizična priprava in taktika tempa za enourno maksimalno obremenitev,
• natančno merjenje in uradna overitev z merjenjem prevožene razdalje, časom in doping nadzorom.

Znani rekorderji in pomembni poskusi

• F. L. Dodds – zgodnji zabeleženi poskus iz leta 1876 (26,508 km), eden prvih dokumentiranih urnih rekordinov.
• Eddy Merckx – postavil je znan mejnik z 49.431 km, ki je dolgo veljal za referenčno vrednost in vplival na poznejše omejitve opreme.
• Ondřej Sosenka – naveden kot trenutni nosilec rekorda UCI s 49.700 km (poskus priznan kot UCI rekord).
• Sam Whittingham – omenjen kot nosilec rekorda za specializirana vozila z rezultatom 86,752 km (rekord pri vozilih na človeški pogon/recumbentih pri ustreznih združenjih).
• Graeme Obree in Chris Boardman – znana po inovacijah položaja in konstrukcije koles v poznejših desetletjih; oba sta pomembno vplivala na debate o pravilih in tehnologiji.
• Francesco Moser – prav tako eden izmed pomembnih poskusiteljev in nosilcev rekorda, povezan z uporabo novih materialov in aerodinamičnih elementov.

Pomen in prihodnost

Urni rekord ostaja prestižna preizkušnja vzdržljivosti in aerodinamike. Čeprav so pravila UCI omejila najbolj ekstremne tehnološke rešitve, poskusi še naprej služijo kot laboratorij za inovacije v kolesarstvu. Ločena priznanja za recumbente in eksperimentalna vozila pa omogočajo nadaljnji razvoj, ne da bi se izgubila primerljivost zgodovinskih dosežkov znotraj tradicionalne kolesarske discipline.

Če želite izvedeti več o posameznih poskusih ali prebrati podrobnejše kronike napredka rekorda ure, lahko preučite arhive kolesarskih organizacij in posebne publikacije, ki spremljajo tehnološki razvoj v kolesarstvu.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšen je rekord ure vožnje s kolesom?

V: Kdaj je bil prvič zabeležen rekord ure?

V: Kdo je leta 1972 postavil rekord ure in kakšno razdaljo je prevozil?

V: Kako je rekord ure pripeljal do sprememb v zasnovi koles?

V: Kaj je Mednarodna kolesarska zveza (UCI)?

V: Kaj je mednarodni rekord ure Mednarodnega združenja za vozila na človeški pogon (IHVA)?

V: Kdo je lastnik rekordov UCI in IHVA ter kakšne razdalje so prevozili?

Išči po črki