Pehotni topovi: definicija, vrste, uporaba in zgodovina
Pehotni topovi so posebna vrsta artilerijskega orožja, namenjena neposredni podpori pehotnih enot. Za razliko od večjih terenskih topov imajo običajno krajše cevi in izstreljujejo strele z nižjo začetno hitrostjo, zaradi česar so primerni za neposredno, kratkoročno ognjeno podporo, streljanje proti utrdbam in za gašenje prehodov skozi ovire.
Definicija in osnovne značilnosti
Pehotni top je zasnovan kot lahek, prenosljiv top z dovoljeno mero udarnosti za podporo pehotnim enotam. Njegove značilnosti so:
- manjša masa in kompaktnost, kar omogoča hitro premikanje po bojišču;
- krajša cev v primerjavi s poljskimi topovi, kar pomeni manjšo domet in nižjo hitrost izstrelka;
- preprosta oprema in manjša posadka (pogosto 3–6 članov);
- možnost vleke z lahkim vozilom, konjsko vprego ali ročnega prenašanja (paketni topovi);
- različne vrste streliva: visokoeksplozivno (HE), razstrelilno/fragmentacijsko, protitankovsko (AP), dima in svetlobnega streliva.
Vrste pehotnih topov
- Paketni (pack) topovi: razstavljivi modeli, namenjeni transportu po težko prehodnem terenu ali za transport s konji/na nosilih. Delujejo tam, kjer standardno vlečno orožje ni uporabno.
- Gorski topovi: posebna izvedba paketnih topov, optimizirana za boj v gorah in z večjo odpornostjo na vremenske vplive.
- Letalski (padalski) topovi: lahki topovi, namenjeni enotam, ki se izvaja z zračnim desantom — v besedilu označeni pri padalcih. So dovolj lahki za padalski transport ali spuščanje z letali.
- Regimental/infantry support guns: krajši topovi, v primerih zgodovinske uporabe pogosto dodeljeni nižjim enotam (regimentom/brigadam) za neposredno podporo.
Uporaba in taktični pomen
Pehotni topovi so bili tradicionalno uporabljeni za:
- neposredno ognjeno podporo pehoti pri premagovanju utrdb, bunkerjev in zaslonov;
- uničevanje lažje oklepljenih vozil in protistrateških ovir (z uporabo protitankovskega ali ostrega streliva);
- kratek, močan obstrel za prekinitev sovražnih napadov ali ustvarjanje razmer za napredovanje pehote;
- oskrbo z dimnim ali osvetljevalnim strelivom za prikrivanje premikov ali nočno orientacijo.
Prednosti so mobilnost, hitra priprava za streljanje in relativna enostavnost uporabe; slabosti pa omejen domet, manjša protipuščavost v primerjavi s težjo artilerijo in manjša ustreznost proti sodobnim težje oklepljenim tarčam.
Tehnični vidiki
- kalibri pehotnih topov se gibljejo v širokem razponu (pogosto med približno 37 mm in 100 mm), kar je kompromis med učinkovitostjo in prenosljivostjo;
- uporabljene so različne zavorne in povratno-rekacijske naprave (npr. hidravlični ali hidropnevmatski amortizerji), ki omogočajo hitro ponavljanje strelov brez kompleksnih pritrditev;
- večina je komornih, z zaklepnim mehanizmom (breech-loading), kar poenostavi polnjenje in poveča hitrost ognja v primerjavi z zalivnim polnjenjem;
- manjši topovi so lahko breme za prenašanje posadke, medtem ko večji zahtevajo vleko z motornim vozilom ali prikolico.
Zgodovina
Razvoj pehotnih topov sega v 19. stoletje, ko so z razvojem lažjih, prenosnih cevi nastajali topovi, namenjeni neposredni podpori pehotnim enotam. V prvi svetovni vojni so se pojavile potrebe po lažjih topovih za podporo v boju v rovih in obrambo položajev. V međuratnem obdobju so številne vojske razvile in standardizirale lahke pehotne topove, dodeljene nižjim enotam kot neposredna ognjena podpora.
V drugi svetovni vojni so pehotni topovi dosegli največjo razširjenost — uporabljali so jih pri napadih na utrjene položaje, za podporo obstreljevanju pri napredovanju ter kot improvizirano sredstvo proti lahkemu oklepu. Hkrati pa so se pojavili tudi novi koncepti, kot so eksplozivni raketni sistemi, granatometi in učinkovitejše protitankovske oborožitve, ki so začeli prevzemati nekatere naloge pehotnih topov.
Po drugi svetovni vojni je pomen klasičnih pehotnih topov upadel zaradi več dejavnikov: razširjenost in učinkovitost granatometov, lahkih protitankovskih raket in povišana mobilnost sodobne pehote z oklepno podporo (oklepna vozila in bojna vozila pehote). Kljub temu so ostali v uporabi v posebnih vlogah — zlasti kot gorski ali paketni topovi in kot orožje za zračno-desantne enote.
Primeri sodobne rabe in nadomestila
- V sodobnih vojskah so naloge, ki jih so nekoč opravljali pehotni topovi, pogosto prevzeli: granatometi, lahka protitankovska orožja, prenosne raketne sisteme in oklepna pehota z integrirano ognjeno močjo.
- Gorski in pakirni topovi ter letalski/padalci topovi še vedno obstajajo v omejenih vlogah, zlasti pri specializiranih enotah, kjer imajo prednosti preprostosti in prenosljivosti.
Zaključek
Pehotni topovi so zgodovinsko in taktično pomembno orožje za neposredno podporo pehote — ponudili so kombinacijo udarnosti in mobilnosti, ki je bila ključna v številnih konfliktih. Čeprav jih je v post-2. svetovni vojni nadomeščalo sodobno majhno strelivo, oklepna podpora in raketno orožje, ostajajo pehotni topovi relevantni v posebnih okoliščinah (gorski tereni, zračni desanti, težko prehodni tereni), kjer je njihova prenosljivost odločilna prednost.
Francoski pehotni top, 37-milimetrski top Puteaux, 1916
Zgodovina
Pehotni topovi so bili prva vrsta artilerije, ki so jo oborožene sile uporabljale najprej na Kitajskem, pozneje pa so jo v Evropo prinesli Mongoli. Sprva so bili to preprosti liti sodi, ki so se v francoščini imenovali pots de fer, v italijanščini pa vasi. To orožje je bilo majhno, nepremično in je streljalo z velikimi streli ali kverulanti. Ko so bili sodi daljši, je bilo treba najti način za premikanje orožja. To je privedlo do dveh različnih rešitev. Ena je bila zelo lahka ročna pištola, ki je postala arkebuza. Druga rešitev je bila namestitev orožja na vozičke na kolesih, kot so bili 2-palčni Culvern moyane, 1-palčni Falcon in 3/4-palčni Falconet. Ti lažji renesančni kosi so pripeljali do razvoja polkovnih topov za 3 in 4 funte v 17. stoletju, zlasti v vojski Gustava Adolfa. Lahki poljski topovi 17. stoletja, v Angliji znani kot drake, so bili na voljo v skoraj 100 različnih kalibrih. Vsak je imel svoje ime, med njimi so bila nekatera imena:
5 funtov in 3,5 palca težak saker, ki tehta 1 tono.
4-kilogramski in 3-palčni minjon, ki tehta 3/4 tone
2 funta in 2¾ palca težak sokol, ki tehta 1/4 tone
1 funt in 2 palca težak sokolar, ki tehta 200 funtov
¾ funta, ¼ palca robineta, ki tehta 100 funtov
Saker in falcon sta imela domet 360 in 320 jardov, če sta streljala naravnost v cilj, ter 2170 in 1920 jardov, če sta streljala v loku navzgor.
Čeprav so za vleko težjih poljskih in oblegalnih topov uporabljali vole, nekateri na vozovih in ne na vozovih, so bili prepočasni, da bi dohajali pehoto. Za vleko lažjih topov so uporabljali konje, kar je privedlo do razvoja artilerijske kočije in konjske ekipe, ki sta se ohranili do konca 19. stoletja.
Sorodne strani
- Seznam pehotnih topov
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je pehotna puška?
O: Pehotni top je artilerijsko orožje, ki ga uporabljajo pehotne enote.
V: V čem se pehotni top razlikuje od drugega artilerijskega orožja?
O: Pehotni topovi imajo običajno kratke cevi, streljajo z nizko hitrostnimi izstrelki in so lahke konstrukcije za lažje premikanje po bojišču.
V: Ali pehotni topovi danes še vedno pogosto uporabljajo pehotne enote?
O: Ne, danes se še vedno uporablja zelo malo pehotnih topov. Nadomestila so jih druga orožja, kot so granatometi, lahka protitankovska orožja in težji žično vodeni izstrelki.
V: Kaj so puške v paketu?
O: Paketni topovi so podobni pehotnim topovom, vendar so namenjeni razstavljanju za premikanje.
V: Kaj so gorski topovi?
O: Gorski topovi so pehotni topovi, zasnovani posebej za uporabo v gorskih bojih.
V: Kaj so zračnodesantne puške?
O: Puške za zračni desant so pehotne puške, namenjene za uporabo pri padalcih. So lažji in jih je lažje premikati kot terenske topove.
V: Zakaj granatometi in žično vodeni izstrelki nadomeščajo pehotne topove?
O: Granatometi in žično vodeni izstrelki so učinkovitejši in uspešnejši v sodobnih vojnih scenarijih. Prav tako jih je lažje uporabljati in zahtevajo manj delovne sile.
