I've Got a Secret je

Gostitelji in razpravljavci

Oddajo je najprej vodil radijski in televizijski voditelj Garry Moore. Po nekaj mesecih, ko se je sestava žirije nenehno spreminjala, so v oddaji sodelovali voditelj igralske oddaje Bill Cullen, komik Henry Morgan, televizijska voditeljica Faye Emerson in igralka Jayne Meadows. Leta 1958 je Emersonova zapustila oddajo, da bi igrala v gledališki igri, in jo je nadomestila igralka Betsy Palmer. Naslednje leto se je Meadowsova preselila na zahodno obalo k možu Stevu Allenu, nadomestila pa jo je nekdanja miss Amerike Bess Myerson. Včasih so Mooreovo zamenjali gostujoči voditelji, med njimi sta bila tudi člana žirije Morgan in Palmer. Prav tako so v času odsotnosti gostovali drugi komiki in znane osebnosti.

Garry Moore je zapustil oddajo po sezoni 1963-64, ko so ukinili njegov komični program The Garry Moore Show, in se odločil, da se bo umaknil s televizije ter z ženo potoval po svetu. Moora je 21. septembra 1964 zamenjal Steve Allen. Allen je oddajo vodil tudi med prenovo v letih 1972-1973. Nekdanji član žirije Bill Cullen je vodil oddajo v kratkem poletnem času na CBS leta 1976. V tej obnovljeni oddaji so sodelovali Richard Dawson, Henry Morgan, newyorški zabavni kritik Pat Collins in Elaine Joyce.

Različico oddaje na kanalu Oxygen je do avgusta 2001 vodila Stephanie Miller. V oddaji Oxygen so sodelovali Jim J. Bullock, Jason Kravits, Amy Yasbeck in Teri Garr. Različico za GSN je vodil Bil Dwyer; člani panela so bili Billy Bean, Frank DeCaro, Jermaine Taylor in Suzanne Westenhoefer.

Izvirna serija

Igranje igre

V vsaki epizodi sta običajno sodelovala dva tekmovalca. Nato je nastopil znan gost. Občasno, če je bilo več časa, je zvezdniku sledil še tretji redni gost.

Standardni naboji

Vsak krog je bil igra ugibanja. Žirija je poskušala odkriti "skrivnosti" tekmovalcev. Pojem "skrivnosti" v oddaji je bil zelo širok. Skrivnosti naj bi bile vedno nenavadne, neverjetne, sramotne ali humorne. Pogosto so se nanašale na to, kaj se je zgodilo osebi, ki je bila lastnica nečesa, ali na delo, hobi, uspeh ali spretnost.

Eden ali več tekmovalcev bi odšli naprej. Voditelj je povedal ime tekmovalca ali ga vprašal, kako se imenuje in od kod prihaja. Nato bi jih prosil, naj "mi zašepetajo svojo skrivnost, mi pa jo bomo pokazali domačim". Tekmovalec bi nato voditelju zašepetal svojo skrivnost, občinstvu in televizijskim gledalcem pa bi skrivnost pokazal napis, natisnjen na televizijskem zaslonu. Nato je voditelj komisiji dal namig. Na primer: "Skrivnost zadeva nekaj, kar se je zgodilo [ime tekmovalca]." Nato je voditelj izbral člana komisije, ki je začel postavljati vprašanja.

Ko se je oddaja prvič začela, je imel vsak razpravljavec na voljo 15 sekund za vprašanje gostu. Nato se je to enkrat ponovilo. Za vsakih 15 sekund, ki so minile, ne da bi pravilno uganili skrivnost, je tekmovalec prejel 10 dolarjev. Vendar gost ni mogel dobiti več kot 80 dolarjev. Sredi leta 1954 so prešli na samo eno vprašanje za vsakega panelista. Denar so spremenili na 20 dolarjev, tako da je najvišja nagrada ostala 80 dolarjev. Prav tako časovna omejitev za vprašanja ni bila več natančno določena. Namesto tega se je spraševanje končalo z zvočnim signalom, produkcijsko osebje pa se je odločilo, kdaj bo ta signal uporabilo. Deloma je bilo tako zato, ker je bila oddaja predvajana v živo (in ne posneta), zato je bilo včasih treba oddajo podaljšati ali skrajšati, da je oddaja potekala pravočasno. V poznejših časih so včasih zazvonili, ko so bili panelisti preblizu skrivnosti ali na točki, ki bi jih lahko spravila v smeh.

Po razkritju gostove skrivnosti je voditelj včasih tekmovalca vprašal več o njegovi skrivnosti ali, če je bilo to smiselno, je tekmovalec pokazal svojo skrivnost. Pri teh predstavitvah je včasih sodeloval gostitelj, včasih pa eden ali več članov žirije.

S skrivnostmi so se pojavili številni znani ljudje, med njimi polkovnik Harland Sanders, ki je ustanovil Kentucky Fried Chicken ("Restavracijo sem odprl s prvim čekom za socialno varnost"), Philo T. Farnsworth ("Izumil sem elektronsko televizijo"), Pete Best ("Bil sem eden od skupine BEATLES") in starejši moški Samuel Seymour, ki je bil zadnji živeči očividec umora Abrahama Lincolna (takrat je bil star pet let).

Obhodi za goste

V vsaki običajni epizodi je v oddajo prišel slavni gost s skrivnostjo. Zvezdnik je običajno začel epizodo tako, da je prišel izza zavese in rekel: "Ime mi je [ime] in imam skrivnost!". Včasih pa je zvezdnik rekel "in to je I've Got a Secret!". Na začetku so imeli zvezdniki skrivnost. Skrivnosti so bile včasih osebne skrivnosti, podobno kot pri drugih tekmovalcih. V drugih primerih je bila skrivnost povezana z nečim, kar so morali opraviti. Gostujoči del oddaje je bil pogosto namenjen predstavitvi nove tehnologije ali izdelka.

Kasneje v oddaji je bilo običajno, da je zvezdnik izzval žirijo v kakšni drugi igri. To je pozneje postala glavna uporaba dela oddaje, v katerem so sodelovali zvezdniki, in niso se več pretvarjali, da imajo skrivnost. Namesto tega je slavna osebnost preprosto predstavila izziv za komisijo. Več teh izzivov je bilo pozneje uporabljenih kot glavna zamisel v drugih igrah. Na primer igra, v kateri je Woody Allen izzval žirijo, naj ugiba besede po tem, kaj so otroci rekli, da pomenijo, kar je postala osnova za otroško igro (Child's Play). Ali dva izziva s Petrom Falkom in Soupyjem Salesom, v katerih je morala žirija uganiti, kdo je slavna osebnost, potem ko so ji pokazali fotografije, na katerih so bili oni kot otroci, drugi pa kot starejši, kar je bilo pozneje uporabljeno za oddajo Face the Music.

Zgodovina in slog

I've Got a Secret je bila bolj neformalna kot sestrska oddaja What's My Line?. Člani žirije in voditelj so uporabljali imena drug drugega. Kot je bilo omenjeno, je bila časovna omejitev za postavljanje vprašanj odpravljena na začetku oddaje, časovne omejitve pa so bile določene bolj za zabavo. Moški v komisiji so vedno nosili običajne obleke ali celo športne suknjiče, čeprav sta Morgan in Moore včasih izbrala metuljčke namesto kravat. Do poznejših let serije so Moore in člani žirije v oddaji kadili cigarete. Voditelj je na začetku vsake epizode predstavil člane žirije, pri čemer je običajno uporabil besedno igro z njihovimi imeni.

Komisija naj bi postavljala le vprašanja z odgovorom "da" ali "ne", vendar je bilo to pogosto manj strogo. Za razliko od oddaje What's My Line? , je voditelj ponujal namige in predloge, kadar je bila komisija povsem izgubljena ali kadar bi se zaradi odgovora lahko izgubila. Tako kot v oddaji What's My Line? , panelisti niso smeli skupaj poskušati razvozlati skrivnosti, vendar kasneje v seriji nihče ni motil panelistov, ko so si šepetali ideje.

Serija se je začela v črno-beli tehniki in šele leta 1966 prešla na barvno. Ko serijo gledamo v ponovitvah, so celo epizode, ki so bile barvne, črno-bele, saj niso posneli barve. Velik del serije je imel komercialnega sponzorja. Na začetku oddaje se je pojavil oglas za to podjetje. Znaki na prizorišču snemanja so prav tako promovirali izdelke, v reklamnih premorih pa je bil izdelek oglaševan. Nekateri sponzorji so zagotovili vzorce svojih izdelkov, ki jih je dobil vsak tekmovalec. Na koncu serije je bilo sponzorstvo ukinjeno.

Avstralsko različico oddaje so pripravili v Brisbanu na kanalu QTQ Channel 9 in jo predvajali od leta 1967 do 1973. Vodil jo je novinar Don Secombe. Podobno kot v ameriški različici so v njej redno sodelovale znane osebnosti, med njimi Ron Cadee, Babette Stevens in Joy Chambers.

Spremembe v obnovah

Oživitve v 70. letih prejšnjega stoletja

Oblika ponovitev iz 70. let je bila zelo podobna izvirni seriji. Vendar so se namesto izzivov vrnile skrivnosti slavnih osebnosti.

Oživitev kisika

V Oxygen revivalu je tekmovalec zaslužil 200 dolarjev, če nihče od članov komisije ni uganil, pa je prejel nagrado v višini 1.000 dolarjev. To različico je vodila Stephanie Miller. Prizorišče oddaje je bilo narejeno tako, da je bilo videti kot prefinjeno mestno stanovanje.

Oživitev GSN

V oddaji GSN je imel vsak razpravljavec na voljo 40 sekund za vprašanja, pri čemer je bila dovoljena ena konferenca. Če je tekmovalec izprašal celotno žirijo, je prejel 1000 dolarjev in "večerjo za dve osebi na Beverly Hillsu". Drobni tisk na koncu oddaje je razkril, da so tekmovalci prejeli tudi honorar za nastop. Poraženi tekmovalci so prejeli tudi neopredeljena darila za slovo. V oddaji je svoje nastope prikazalo več manjših strokovnjakov s področja šovbiznisa, med njimi žongler s klavirjem Dan Menendez. Drugi element oživitve oddaje je bil, da so bili vsi člani žirije odkrito homoseksualni. To je bilo izigrano, saj je bil voditelj Bill Dwyer predstavljen kot "heteroseksualec v komisiji".

Stanje epizode

Tako kot pri What's My Line? se zdi, da so zgodnje epizode iz prve sezone izvirne serije iz leta 1952 izgubljene. Od konca leta 1952 do ukinitve leta 1967 se zdi, da večina epizod obstaja v obliki digitalnega prenosa izvirnih črno-belih kinematografskih filmov.

GSN je zadnje predvajanje oddaje I've Got A Secret končala 13. julija 2008 ob 3.30 (ET), v paru s What's My Line? ob 3.00. Vendar so začeli predvajati sredi leta 2007 z epizodami s konca leta 1961 ali začetka leta 1962. Dobršen del serije verjetno ne bo predvajan zaradi dolgoletnega sponzorstva oddaje s strani cigaret Winston, ki ostaja obstoječa blagovna znamka. Ni jasno, ali je to zakonsko predpisano ali pa je to preprosto odločitev družbe GSN. Poleg tega je mreža med predvajanjem preskočila več epizod, za katere je znano, da so bile preskočene v prejšnjih serijah oddaje; to lahko pomeni, da so druge epizode izgubljene ali v dovolj slabem stanju, da jih GSN ne bo predvajal.

Vse poznejše ponovne izdaje Secret obstajajo v celoti. GSN občasno predvaja posamezne epizode iz sezone 1972-1973, nazadnje je bila to epizoda z Bobom Barkerjem kot slavnim gostom ob njegovi upokojitvi v oddaji The Price Is Right sredi leta 2007. GSN v redni spored občasno uvrsti tudi ponovitve oživitve iz leta 2006.

Tematska glasba

Prva glasbena tema, ki je bila uporabljena v oddaji v letih 1952-1961, je bila "Plink, Plank, Plunk!" avtorja Leroya Andersona (to temo lahko slišite na albumu "Classic TV Game Show Themes"). Vendar je tema na zgoščenki pripisana Normanu Parisu).

Druga tema, ki se je uporabljala v letih 1961-1962, je bila melodična priredba teme pesmi "A Summer Place" Maxa Steinerja.

Tretja tema se je uporabljala v letih 1962-1967. To je bil optimističen, živahen marš s pikolo in ksilofonom, ki ga je napisal glasbeni vodja oddaje Norman Paris, zaigral pa ga je studijski kombo v živo. Citiral je znano melodijo, ki jo pogosto povezujemo s šolskimi šalami, na katero lahko otroci v šali pojejo besede "I've got a secret!" (Imam skrivnost!).

Skladba Steva Allena "This Could Be the Start of Something" je bila leta 1972 uporabljena kot uvodna tema, poleg tega da je bila uporabljena kot oznaka za njegov vstop v epizode CBS, ki jih je vodil. Zaključno temo za različico iz leta 1972 je napisal Edd Kalehoff. Tema iz različice iz leta 1976 z Billom Cullenom je bila uporabljena eno leto pozneje v ABC-jevi oddaji Second Chance. Remiks te teme je bil uporabljen tudi v avstralski različici oddaje Family Feud.

Tim Mosher in Stoker sta zaslužna za temo iz leta 2000, Alan Ett in Scott Liggett pa sta prispevala jazzovsko temo za različico oddaje Bila Dwyerja za GSN iz leta 2006.