Lunarni modul Apollo (LM) je bilo dvonadstropno pristajalno vozilo v obliki »pajka«, zasnovano za pristanek na Luni in dvig nazaj v lunino orbito. Izdelan je bil za ameriški program Apollo in je prevažal dvočlansko posadko med komandnim modulom v lunini orbiti in površjem Lune.
Zasnova in tehnologija
LM je imel dve glavni enoti: spodnjo (descent) stopnjo, ki je vsebovala pogonski sistem za mehko pristajanje, gorivo, krmilne tekočine, znatno električno opremo, komunikacijsko opremo in nosilno konstrukcijo s štirimi kraki za pristanek; ter zgornjo (ascent) stopnjo, ki je služila kot stisnjena, zatesnjena kabina za posadko in je imela lasten motor za odlet s površja Lune ter navigacijsko/krmilno opremo za priklop na komandni modul. Ker LM ni bil namenjen vračanju v zemeljsko atmosfero, ni imel toplotnega ščita in je bil zgrajen iz lahkih materialov, prilagojenih delu v vakuumu.
Za pogon so uporabljali hipergolične pogonske sisteme (gorivo in oksidant sta se v stiku spontano vžgala), kar je omogočalo zanesljiv zagon motorjev brez vžignih naprav. Spodnji motor je bil zmožen reguliranega potiska (throttleable), kar je omogočalo natančno spuščanje; zgornji vzletni motor je bil preprostega, zanesljivega načina in namenjen le dvigu posadke nazaj v orbito.
LM je imel lasten računalnik za vodenje (del Apollovega računskega sistema), navigacijske instrumente, radarske sisteme za določanje razdalje do površja in avtomatske ter ročne kontrole za pilota. Kabina je bila zasnovana za dve osebi, z vhodno loputo, stopnicami in odprtino za izstop med spuščenim pristankom.
Zgodovina razvoja in testiranja
LM je bil zadnji glavni element Apollove »strojne opreme«, ki je bil razvit. Njegov razvoj se je malenkostno zamaknil, ker se je NASA odločila za pristop srečanja v lunini orbiti (rendezvous) kot način dosega Lune — to je zahtevalo posebno vozilo za spuščanje in dvig. Pogodba z glavnim pogodbenikom, podjetjem Grumman Aircraft Engineering Corporation, je bila podpisana januarja 1963, skoraj dve leti po uradnem začetku projekta Apollo.
Modul je bil večkrat preizkušen v vesolju: najprej z brezposadnimi poleti za preverjanje pogonskih sistemov in upravljanja, nato pa s poskusnimi poleti z astronavti v nizki zemeljski orbiti in končno z leti v lunini orbiti. Pomembni preizkusi so vključevali misije, kot so Apollo 5 (prvi neobljudeni polet LM v zemeljski orbiti) in Apollo 9 (prvi obljudeni polet z LM v zemeljski orbiti), ter generalko v lunini orbiti z Apollo 10.
Uporaba v misijah Apollo
Prvi poizkusni »pristanek« s posadko je izvedel Apollo 11 20. julija 1969, ko je LM Eagle uspešno prispel na površje in omogočil Neilu Armstrongu in Buzz Aldrinu zgodovinski sprehod po Luni. Z napredovanjem programa so še naslednje misije uspešno uporabljale svoje LM:
- Apollo 11 – Eagle (prvi pristanki ljudi na Luni)
- Apollo 12 – Intrepid
- Apollo 14 – Antares
- Apollo 15 – Falcon
- Apollo 16 – Orion
- Apollo 17 – Challenger
Apollo 13 je doživel zelo resno nesrečo, ko je eksplodiral rezervoar s kisikom v komandnem modulu. Lunarni modul Apolla 13, imenovan Aquarius, je po eksploziji odigral ključno vlogo kot improviziran rešilni čoln — zagotovil je življenje podpore, elektriko, toplino in pogon, ki je posadki omogočil varen povratek na Zemljo, čeprav ni bil uporabljen za pristanek na Luni.
Pomen in zapuščina
LM je bil prvi plovilni sistem, ki je izvedel nadzorovano mehko pristajanje na drugi nebesni telesi z ljudmi na krovu — tehnološki preboj svojega časa. Njegova konstrukcija je bila specializirana in inovativen kompromis med lahkostjo, zanesljivostjo in zmogljivostjo, prilagojenim strogo omejenim masnim in energetskim zahtevam lunarne misije. Po zaključku programa Apollo so ostanki lunarnih modulov (ščiti, pristajalne stopnje) ostali na površju Lune ali pa so bili odvrženi v orbite ali prostor — kot opomnik na enega najpomembnejših dosežkov človeškega raziskovanja vesolja.
