Lunarni modul Apollo (LM) — ameriško pristajalno vozilo za Luno
Lunarni modul Apollo (LM) — ikonično ameriško pristajalno vozilo, ki je omogočilo prvo pristanek na Luni; zgodovina, tehnika in ključne misije Apolla (Eagle, Aquarius).
Lunarni modul Apollo (LM) je bilo dvonadstropno pristajalno vozilo v obliki »pajka«, zasnovano za pristanek na Luni in dvig nazaj v lunino orbito. Izdelan je bil za ameriški program Apollo in je prevažal dvočlansko posadko med komandnim modulom v lunini orbiti in površjem Lune.
Zasnova in tehnologija
LM je imel dve glavni enoti: spodnjo (descent) stopnjo, ki je vsebovala pogonski sistem za mehko pristajanje, gorivo, krmilne tekočine, znatno električno opremo, komunikacijsko opremo in nosilno konstrukcijo s štirimi kraki za pristanek; ter zgornjo (ascent) stopnjo, ki je služila kot stisnjena, zatesnjena kabina za posadko in je imela lasten motor za odlet s površja Lune ter navigacijsko/krmilno opremo za priklop na komandni modul. Ker LM ni bil namenjen vračanju v zemeljsko atmosfero, ni imel toplotnega ščita in je bil zgrajen iz lahkih materialov, prilagojenih delu v vakuumu.
Za pogon so uporabljali hipergolične pogonske sisteme (gorivo in oksidant sta se v stiku spontano vžgala), kar je omogočalo zanesljiv zagon motorjev brez vžignih naprav. Spodnji motor je bil zmožen reguliranega potiska (throttleable), kar je omogočalo natančno spuščanje; zgornji vzletni motor je bil preprostega, zanesljivega načina in namenjen le dvigu posadke nazaj v orbito.
LM je imel lasten računalnik za vodenje (del Apollovega računskega sistema), navigacijske instrumente, radarske sisteme za določanje razdalje do površja in avtomatske ter ročne kontrole za pilota. Kabina je bila zasnovana za dve osebi, z vhodno loputo, stopnicami in odprtino za izstop med spuščenim pristankom.
Zgodovina razvoja in testiranja
LM je bil zadnji glavni element Apollove »strojne opreme«, ki je bil razvit. Njegov razvoj se je malenkostno zamaknil, ker se je NASA odločila za pristop srečanja v lunini orbiti (rendezvous) kot način dosega Lune — to je zahtevalo posebno vozilo za spuščanje in dvig. Pogodba z glavnim pogodbenikom, podjetjem Grumman Aircraft Engineering Corporation, je bila podpisana januarja 1963, skoraj dve leti po uradnem začetku projekta Apollo.
Modul je bil večkrat preizkušen v vesolju: najprej z brezposadnimi poleti za preverjanje pogonskih sistemov in upravljanja, nato pa s poskusnimi poleti z astronavti v nizki zemeljski orbiti in končno z leti v lunini orbiti. Pomembni preizkusi so vključevali misije, kot so Apollo 5 (prvi neobljudeni polet LM v zemeljski orbiti) in Apollo 9 (prvi obljudeni polet z LM v zemeljski orbiti), ter generalko v lunini orbiti z Apollo 10.
Uporaba v misijah Apollo
Prvi poizkusni »pristanek« s posadko je izvedel Apollo 11 20. julija 1969, ko je LM Eagle uspešno prispel na površje in omogočil Neilu Armstrongu in Buzz Aldrinu zgodovinski sprehod po Luni. Z napredovanjem programa so še naslednje misije uspešno uporabljale svoje LM:
- Apollo 11 – Eagle (prvi pristanki ljudi na Luni)
- Apollo 12 – Intrepid
- Apollo 14 – Antares
- Apollo 15 – Falcon
- Apollo 16 – Orion
- Apollo 17 – Challenger
Apollo 13 je doživel zelo resno nesrečo, ko je eksplodiral rezervoar s kisikom v komandnem modulu. Lunarni modul Apolla 13, imenovan Aquarius, je po eksploziji odigral ključno vlogo kot improviziran rešilni čoln — zagotovil je življenje podpore, elektriko, toplino in pogon, ki je posadki omogočil varen povratek na Zemljo, čeprav ni bil uporabljen za pristanek na Luni.
Pomen in zapuščina
LM je bil prvi plovilni sistem, ki je izvedel nadzorovano mehko pristajanje na drugi nebesni telesi z ljudmi na krovu — tehnološki preboj svojega časa. Njegova konstrukcija je bila specializirana in inovativen kompromis med lahkostjo, zanesljivostjo in zmogljivostjo, prilagojenim strogo omejenim masnim in energetskim zahtevam lunarne misije. Po zaključku programa Apollo so ostanki lunarnih modulov (ščiti, pristajalne stopnje) ostali na površju Lune ali pa so bili odvrženi v orbite ali prostor — kot opomnik na enega najpomembnejših dosežkov človeškega raziskovanja vesolja.
Astronavti vadijo uporabo lunarnega modula
Specifikacije
LM je bila sestavljena iz stopnje vzpona in spodnjega dela.
Faza spuščanja
To je bil spodnji del LM brez posadke. izgledal je kot osmerokotnik in je bil izdelan iz aluminijaste kovinske spojine s štirimi nogami za pristajanje, vseboval je baterije in rezervoar kisika ter znanstveno opremo za spust na Luno in bivanje astronavtov na Luni. Modul je pristal na Luni v regiji Kolumbije.
Pri misiji pristanka na Luni bi se sprožil motor za spust, ki bi začel padec LM s 110 kilometrov (68 milj) v lunarni orbiti navzdol proti Luni, LM pa bi se lahko spustil navpično in obvisel nad površino Lune. Ko bi moška končala bivanje na površini, bi sestopna stopnja služila kot izstrelitvena baza za vžig vzletnega motorja, ki bi zgornjo polovico LM dvignil z Lune. []
Faza vzpona
To je bila okrogla zgornja polovica LM, poveljniški center in kabina za posadko ter izstrelitvena raketa za odhod z Lune.
Da bi prihranili težo, v njem ni bilo sedežev za moške. Stojali so, ohlapno pritrjeni z jermeni. Pred njimi in na obeh straneh so bile nadzorne plošče za vodenje, komunikacijo, okolje in pogonske sisteme LM. Na levi strani je bilo okno, skozi katero je lahko poveljnik pogledal ven in upravljal LM. Nad glavo v srednjem delu je bila loputa s premerom 90 centimetrov (35 palcev), skozi katero so astronavti prestopali v poveljniški modul in iz njega, ko sta bili vozili povezani. Raketa za vzlet LM v poveljniški modul je bila pod krovom srednjega dela. Čeprav je bila vzletna raketa majhna, je zadostovala, saj je šibka Lunina gravitacija - ena šestina zemeljske - pomenila, da LM za dvig z Lunine površine ni potreboval močnega potiska. []
Risba LM
Prvi polet lunarnega modula
V ponedeljek, 22. januarja 1968, je na vrhu dvostopenjske rakete Saturn 1-B stal 16-tonski lunarni modul brez posadke, obdan z zaščitnim ščitom, imenovan Apollo 5. S tem poletom so opravili dva pomembna preizkusa. Prvi je bil preverjanje ločitve stopnje od glavne rakete. Drugi pa je bil namenjen preverjanju poskusnega vžiga spustnega motorja, vendar ta misija ni bila uspešna. Test Apolla 5 se je končal po osmih urah, LM pa je ostal v zemeljski orbiti. Na koncu je padel v atmosfero in zgorel.
Sorodne strani
- Poveljniški/službeni modul Apollo
- Program Apollo
- NASA
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bil Apollov lunarni modul (LM)?
O: Lunarni modul Apollo (LM) je bilo pristajalno vozilo, izdelano za ameriški program Apollo, ki je dvečlansko posadko prepeljalo iz lunarne orbite na površje in nazaj.
V: Kdaj je bil LM razvit?
O: LM je bil zadnja "strojna oprema" programa Apollo, ki so jo razvili, njegov razvoj pa se je zavlekel, medtem ko se je NASA odločila za pristop srečanja v lunarni orbiti, ki je za pristanek zahteval vozilo, kot je LM. Pogodba z glavnim izdelovalcem je bila podpisana januarja 1963, skoraj dve leti po začetku projekta Apollo.
V: Kakšen je bil pomen LM za program Apollo?
O: LM je imel ključno vlogo pri uspehu programa Apollo, saj je bil vozilo, ki je astronavtom omogočilo varen pristanek na Luni in vrnitev v lunarno orbito.
V: Kateri je bil prvi lunarni pristanek s človeško posadko z uporabo LM?
O: 20. julija 1969 je Apollo 11 LM Eagle izvedel prvi pristanek na Luni s človeško posadko z uporabo LM.
V: Pri katerih misijah Apollo je bil pristanek na Luni izveden z uporabo LM?
O: Apollo 12, 14, 15, 16 in 17 so pristali na Luni z uporabo svojih LM.
V: Kaj se je zgodilo med misijo Apollo 13?
O: Med misijo Apollo 13 je eksplodiral rezervoar s kisikom, kar je bilo za tri astronavte na krovu zelo nevarno.
V: Kakšna je bila vloga LM Apolla 13, imenovanega Aquarius?
O: Letalo Apollo 13 LM, imenovano Aquarius, je imelo nepričakovano vlogo pri reševanju življenj treh astronavtov po eksploziji, saj je služilo kot "rešilni čoln", dokler se niso lahko varno vrnili na Zemljo.
Iskati