Apollo 13: misija, eksplozija kisikove posode in reševanje posadke
Apollo 13: dramatična zgodba misije, eksplozije kisikove posode in pogumnega reševanja posadke — preživetje, iznajdljivost in znanstvena heroika.
Apollo 13 je bila sedma misija Nasinega projekta Apollo in tretja lunarna misija s človeško posadko. Poletu je poveljeval Jim Lovell. Druga astronavta na krovu sta bila Jack Swigert in Fred Haise. Misija se je začela 11. aprila 1970, z namenom izvesti pristanek na Luni, vendar se je zgodilo nepričakovano in dramatično odstopanje od načrta.
Potek nesreče
Plovilo se je uspešno izstrelilo proti Luni, vendar je dva dni po izstrelitvi eksplodirala okvarjena kisikova posoda, servisni modul pa se je poškodoval in izgubil kisik ter električno energijo. Nezgoda je bila posledica odpovedi enega izmed rezervoarjev s kisikom v servisnem modulu; eksplozija je poškodovala tudi druge sisteme in povzročila hudo pomanjkanje virov za nadaljevanje izvirnega načrta.
Nevarnosti in omejitve
Obstajala je velika verjetnost, da bosta astronavta umrla, preden se bosta lahko vrnila na Zemljo. Zelo jim je primanjkovalo kisika. Kisika ne uporabljamo le za dihanje, temveč je bil na vesoljskem plovilu Apollo uporabljen v napravi, imenovani gorivna celica, za proizvodnjo električne energije. Zato so preostali zrak varčevali tako, da so izklopili skoraj vso električno opremo, na primer grelnike. V vesoljskem plovilu je postalo zelo hladno in se je kopica sistemov znašla pod okrnjenimi pogoji delovanja (zmanjšana moč, hladnejše baterije in maziva, posebni problemi s kondenzacijo).
Reševanje in improvizirane rešitve
Da bi ostali živi, so se morali astronavti preseliti tudi v lunarni modul Apollo in ga uporabiti kot nekakšen "rešilni čoln". Lunarni modul (v komunikaciji pogosto imenovan "Aquarius") je imel lastne sisteme za napajanje in podporo življenju, vendar je bil namenjen le dvema astronavtom za kratek čas in ne za tri ljudi za več dni.
Eden najbolj znanih izzivov je bil odstranjevanje ogljikovega dioksida: ogrevalni in filtrirni sistemi lunarnega modula niso bili neposredno združljivi s filtrom iz komandnega modula. Inženirji na Zemlji so v sodelovanju s posadko hitro iznašli rešitev — sestavili so začasni adapter iz predmetov na krovu (plastičnih vrečk, kartona, traku), znan kot "mailbox", s katerim so lahko uporabili preostale filtre in s tem znižali raven CO2.
Za krmiljenje vrnitve so uporabili tudi pogon lunarnega modula in druge ročne manevre za korekcijo poti in za izkoriščanje ustrezne balistične poti nazaj proti Zemlji. V tem obdobju so izključevali skoraj vse nepotrebne sisteme in natančno varčevali z energijo in kisikom.
Vrnitev in nevarnost pri pristanku
Ko so se približali Zemlji, niso bili prepričani, da bodo padala, ki so bila potrebna za upočasnitev komandnega modula, delovala. Padala so odvrgli majhni eksplozivni naboji, ki so jih izstrelili z baterijami. Zaradi mraza bi lahko baterije odpovedale, v tem primeru padala ne bi delovala in poveljniški modul bi tako hitro padel v ocean, da bi vsi na krovu umrli. Posadka in kontrola misije sta skrbno izvedla postopke za postopno ponovno zaganjanje potrebnih sistemov v komandnem modulu ("Odyssey") tik pred vstopom v atmosfero, s čimer so zmanjšali tveganje neuspeli odvrzavitvi padal in neuspešnemu pristanku.
Končni pristanek je bil uspešen: komandni modul je 17. aprila 1970 varno pristal v Tihom oceanu, posadko pa so pobrali reševalni helikopterji. Celotna posadka je preživela brez trajnih poškodb.
Posledice in pomen
Apollo 13 je postal znan kot "uspeh neuspeha" — missiona ni dosegla cilja pristanka na Luni, a predstavila izjemno uspešno reševanje življenja ob skrajnih okoliščinah. Dogodek je sprožil temeljito preiskavo, ki je privedla do tehničnih sprememb in izboljšanih postopkov testiranja, vzdrževanja in priprav pri Nasinih misijah (med drugim so prenovili zasnovo rezervoarjev s kisikom in postopke ogrevanja in ožičenja). Nauki iz Apollo 13 so prispevali k večji varnosti kasnejših misij.
Primer iznajdljivosti in sodelovanja med posadko in kontrolnim centrom je postal tudi del popularne kulture; leta 1995 je bil o dogodku posnet film Apollo 13 (v glavni vlogi Tom Hanks), ki je dodatno populariziral zgodbo.
- Datum izstrelitve: 11. april 1970
- Datum pristanka: 17. april 1970
- Posadka: Jim Lovell (komandir), Jack Swigert, Fred Haise
- Glavni problem: eksplozija rezervoarja s kisikom v servisnem modulu
- Ključne rešitve: selitev v lunarni modul kot "rešilni čoln", improvizacija za odstranjevanje CO2, natančni ročni manevri za vrnitev na Zemljo
Let
Apollo je 11. aprila 1970 ob 19:13 UTC izstrelil iz Cape Canaverala in se podal v začasno nizko zemeljsko orbito. Dve uri pozneje so ponovno vžgali raketni motor in se odpravili proti Luni. Želeli so pristati na lokaciji Fra Mauro. Kljub težavam se je posadka vrnila na Zemljo. Čeprav posadka ni pristala na Luni, je polet postal zelo znan.
Nekateri so menili, da je bil projekt neuspešen, ker niso pristali na Luni. Drugi pa so menili, da je bil to morda največji dosežek Nacionalne uprave za aeronavtiko in vesolje (NASA), ki je tri moške v zelo poškodovanem vesoljskem plovilu varno vrnila na Zemljo.
Pred ponovnim vstopom v atmosfero so menili, da bo prišlo do kratkega stika električne opreme, ker se je voda, ki so jo astronavti vdihavali, spremenila v tekočino po vseh računalnikih. Vendar je bila elektronika v redu.
O dogodku so bile napisane knjige, na primer knjiga Jima Lovella, poveljnika misije. O tem je bil posnet tudi film, ki ga je režiral Ron Howard, v njem pa je glavno vlogo odigral Tom Hanks.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Katera je bila sedma misija Nasinega projekta Apollo?
O: Sedma misija Nasinega projekta Apollo je bila Apollo 13.
V: Kdo so bili astronavti na krovu vesoljskega plovila?
O: Astronavti na krovu so bili Jim Lovell, Jack Swigert in Fred Haise.
V: Kaj je povzročilo veliko verjetnost, da bodo astronavti umrli, preden se bodo lahko vrnili na Zemljo?
A: Dva dni po izstrelitvi je eksplodirala okvarjena kisikova posoda, kar je poškodovalo servisni modul in povzročilo izgubo kisika in električne energije. To je povzročilo veliko verjetnost, da bodo astronavti umrli, preden se bodo lahko vrnili na Zemljo.
V: Kako so rešili preostali zrak?
O: Preostali zrak so rešili tako, da so izklopili skoraj vso električno opremo, kot so grelniki.
V: Zakaj so se morali preseliti v lunarni modul Apollo?
O: V lunarni modul Apollo so se morali preseliti, da bi preživeli in ga uporabili kot rešilni čoln.
V: Kaj je predstavljalo tveganje, ko so se približali Zemlji?
O: Pri približevanju Zemlji je obstajala nevarnost, da njihova padala, potrebna za upočasnitev poveljniškega modula, ne bodo delovala zaradi nizkih temperatur, kar bi lahko povzročilo odpoved baterije.
V: Kaj bi se zgodilo, če bi se to tveganje pojavilo?
O: Če bi se to tveganje pojavilo, bi poveljniški modul padel v ocean tako hitro, da bi vsi na krovu umrli.
Iskati