Argentinska Antarktika je del Antarktike, ki ga Argentina zahteva kot del svojega nacionalnega ozemlja. Argentinska zahteva zajema sektor južno od 60. vzporednika med približno 25° zahodno in 74° zahodno dolžino, kar se prekriva z britanskimi in čilskimi zahtevami na Antarktiki. Argentinska Antarktika je upravno povezana z pokrajino Ognjena zemlja, Antarktika in Južnoatlantski otoki.
Zgodovina raziskovanja
Argentinsko raziskovanje celine se je intenzivneje začelo na začetku 20. stoletja. José María Sobral je bil prvi Argentinec, ki je leta 1901 stopil na Antarktiko; dve sezoni je preživel s švedsko antarktično odpravo dr. Otta Nordenskiölda. Leta 1904 je bila za stalno delovanje vzpostavljena baza Orcadas na otoku Laurie v Južnih Orknejih, ki velja za eno najstarejših nenehno naseljenih postaj na celini. V naslednjih desetletjih so Argentine sledile gradnji drugih baz in vzpostavitvi rednih raziskovalnih ter logističnih dejavnosti.
Ena od najbolj znanih argentinskih misij je bila Operación 90 leta 1965, prva argentinska odprava, ki je dosegla južni tečaj (geografski južni pol). Operacijo so izvajali vojaški in znanstveni strokovnjaki ter je bila pomemben simbol prisotnosti Argentine na celini.
Baze in raziskovalna dejavnost
Argentina upravlja mrežo stalnih in sezonskih znanstvenih postaj na ozemlju, ki ga zahteva. Med najpomembnejšimi in najbolj znanimi postajami so Orcadas (najstarejša stalna postaja), Esperanza, Marambio, Belgrano II in Carlini (prej znana kot Jubany). Baze opravljajo širok spekter dejavnosti: meteorologijo, geologijo, glaciologijo, biologijo (vključno z raziskavami morskih ekosistemov in ptic) ter sledenje podnebnih sprememb.
Logistika delovanja vključuje letališča na ledenih ploščah (npr. Marambio), desantne ladje in ledolomilce ter sodelovanje z vojsko in znanstvenimi institucijami. Velik del premikov in oskrbe poteka prek Ushuaie in pristanišč na argentinski strani Južne Amerike.
Pravni status in ozemeljske zahteve
Argentina je svojo zahtevo za del Antarktike utemeljila v zgodovinskih, geografskih in upravnih povezavah. Zahteva se prekriva z britanskim in čilskim zahtevami, zato so odnosi med temi državam glede ozemeljskih trditev dolgotrajni in kompleksni. Vendar pa vse tri države in večina mednarodne skupnosti delujejo v okviru Antarktičnega pogodbenega sistema (Antarctic Treaty System), ki je bil podpisan leta 1959 in velja od 1961. Pogodba začasno zadrži (»zamrzne«) teritorialne zahteve, prepoveduje vojaške aktivnosti v smislu vojaških spopadov in spodbuja svobodno znanstveno sodelovanje ter varstvo okolja na celini.
Institucije, prebivalstvo in življenje na postajah
Argentinske dejavnosti na Antarktiki usklajuje Instituto Antartico Argentino (IAA), ki organizira znanstvene programe, logistiko, vzdrževanje baz in mednarodno sodelovanje. Delovanje institutov pogosto poteka v sodelovanju z obrambnimi organi, univerzami in raziskovalnimi centri.
Število prebivalcev na argentinskih postajah se sezonsko spreminja: pozimi (na primer v oktobru 2010) je bilo v šestih stalnih bazah 230 ljudi, poleti pa se število običajno poveča zaradi dodatnih raziskovalnih ekip in logističnega osebja. Življenje na postajah je prilagojeno ostrim vremenskim razmeram, z jasnimi protokoli za zdravje, varnost in zaščito okolja.
Podnebje, narava in varstvo okolja
Argentinska Antarktika zajema dele Antarktičnega polotoka, okoliške otoke in celinsko ledno ploščo, zato so pogoji zelo raznoliki: od razmeroma blagega polarnega podnebja na delu polotoka do ekstremno hladnih, ledenih razmer na celinskih območjih. Celina je dom številnim vrstam, značilnim za antarktične ekosisteme, kot so različne vrste pingvinov, morskih sesalcev (foke, kite) in morskih ptic. Zaradi ranljivosti teh ekosistemov in širše vloge Antarktike pri globalnem podnebju so varstvo okolja in trajnostno ravnanje osrednji del znanstvenih ter upravnih politik.
Sodobne vloge in izzivi
Poleg klasičnih znanstvenih raziskav se Argentina v Antarktiki ukvarja tudi z vprašanji spremljanja podnebnih sprememb, ohranjanja biotske raznovrstnosti, uravnavanja turizma in mednarodnega sodelovanja. Izzivi vključujejo logistične stroške, spreminjajoče se ledene razmere, povečano zanimanje za Arktiko in Antarktiko ter potrebo po zaščiti občutljivih okolij.
Argentinska prisotnost na Antarktiki tako združuje zgodovinske, znanstvene in upravne elemente, pri čemer ostaja v skladu z mednarodnimi dogovori, ki urejajo mirno, znanstveno in zaščitno rabo te edinstvene celine.