Lokalno računalniško omrežje (LAN) — definicija, topologije in primeri

Spoznajte lokalno računalniško omrežje (LAN): definicija, pet ključnih topologij (vodilo, obroč, zvezda, drevo, mreža) in praktični primeri za dom in pisarno.

Lokalno omrežje (LAN) je računalniško omrežje na majhnem območju, na primer doma, v pisarni ali šoli. Povezanih je lahko veliko računalnikov, ki si izmenjujejo informacije in internetne povezave. Večina omrežij LAN za povezovanje uporablja ethernet.

Topologije LAN prikazujejo, kako so naprave omrežja organizirane in kako potekajo signali med njimi. Obstaja pet običajnih logičnih topologij LAN: vodilo, obroč, zvezda, drevo in mreža. Te topologije določajo smeri in pravila za prenos podatkov, vendar dejanska fizična povezanost kablov pogosto ne ustreza natančno logični shemi — npr. logični topologiji vodila ali obroča sta bila v praksi pogosto izvedena kot fizična zvezda zaradi uporabe stikal (switches).

Osnovne topologije (pojasnilo in primeri)

• Vodilo (bus) – vse naprave delijo eno samo komunikacijsko vodilo. Prednost je enostavnost, slabost pa omejena razširljivost in težave ob napakah na vodilu. Danes redko v čisti obliki, v zgodnjih LAN izvedbah (koaksialni kabel) je bila pogosta.
• Obroč (ring) – naprave so povezane v zaprt krog; signal kroži v eni ali obeh smereh. Uporabljeno je bilo v nekaterih starejših omrežjih (npr. Token Ring). Danes redko, saj ga je nadomestil Ethernet.
• Zvezda (star) – vse naprave so neposredno priključene na centralno napravo (stikalo ali razdelilec). Prednost je enostavno odkrivanje napak in dobra skalabilnost; zato je danes najpogostejša fizična topologija LAN.
• Drevo (tree) – hierarhična struktura z razvejitvami, primerna za večja omrežja, kjer povezave sledijo logiki oddelkov ali stavb.
• Mreža (mesh) – vsak vozel je lahko povezan z več vozli; zagotavlja visoko odpornost in redundanco. Polna mreža ima povezavo med vsemi vozlišči, delna mreža pa le med nekaterimi.

Fizična in logična topologija

Fizična topologija opisuje dejansko razporeditev kablov in naprav (kateri kabel kam vodi). Logična topologija pa opisuje, kako podatki dejansko tečejo med napravami (npr. v obroču se podatki krožijo, čeprav so kabli položeni kot zvezda). Naprave, kot so hubi, lahko ohranjajo logiko vodila, medtem ko stikala (switches) omogočijo ločene komunikacijske poti med pari naprav (manj konfliktov, polni duplex).

Glavne tehnologije in naprave

• Ethernet (IEEE 802.3) – najpogostejša LAN tehnologija; hitrosti segajo od 10 Mb/s do več 10 Gb/s in več. Uporablja se preko UTP kablov (Cat5e, Cat6) ali optičnih vlaken za daljše razdalje.
• Wi‑Fi (IEEE 802.11) – brezkablinska različica LAN (WLAN), primerna za mobilne naprave in enostavno postavitev. Nova standarda (802.11ac, 802.11ax/Wi‑Fi 6/6E/7) nudijo večje hitrosti in boljši večuporabniški prenos.
• Stikala (switch) – usmerjajo promet med napravami v omrežju na osnovi MAC naslovov; zmanjšujejo trke in omogočajo višje hitrosti.
• Usmerjevalnik (router) – povezuje LAN z drugimi omrežji (npr. internet) in izvaja NAT, usmerjanje paketov in pogosto vgrajen požarni zid.
• Druge naprave – dostopne točke (AP), mostovi (bridges), požarni zidovi (firewalls), prehodi (gateways) ter strežniki za DHCP, DNS in druge storitve.

Naslavljanje in storitve v LAN

Naprave v LAN uporabljajo MAC naslove za komunikacijo na nivoju povezave in IP naslove (IPv4 ali IPv6) za komunikacijo na nivoju omrežja. Tipične storitve vključujejo:

• DHCP – samodejna dodelitev IP naslovov (npr. 192.168.x.x ali 10.x.x.x za zasebna omrežja).
• NAT – omogoča deljenje enega javnega naslova za dostop do interneta.
• DNS – pretvorba imen (npr. spletnih naslovov) v IP naslove.
• VLAN – logične delitve omrežja za večjo varnost in boljšo organizacijo prometa.

Varnost in upravljanje

Varnost LAN vključuje tehnične in upravljalne ukrepe: uporaba močnih gesel, posodobitev vdelane programske opreme (firmware), šifriranje brezžičnega prometa (WPA2/WPA3), segmentacija prometa z VLANi, nastavitve požarnega zidu, nadzor dostopa (MAC filtriranje, 802.1X) in ločeni guest omrežni dostop za obiskovalce. Zaradi rastočih groženj je priporočljiva redna varnostna politika in spremljanje omrežnega prometa.

Tipični primeri uporabe

• Domače omrežje: povezovanje računalnikov, telefona, televizije, pametnih naprav; Wi‑Fi za mobilne naprave in Ethernet za fiksne povezave (npr. igralne konzole).
• Pisarno/majhno podjetje: skupna raba datotek, tiskanje, VoIP, dostop do interneta; pogosto z upravljanim stikalom, rezervnimi povezavami in VPN za oddaljeni dostop.
• Šolski in kampusni LAN: večja hierarhična topologija z več stavbami, centraliziranimi strežniki in nadzorom uporabniških pravic.
• Industrijska in specialna omrežja: SAC (real‑time) sistemi, industrijski protokoli in posebne zahteve glede odpornosti, latence in varnosti.

Zaključek

Lokalno računalniško omrežje (LAN) je temelj sodobne komunikacije v manjših okoljih, omogoča izmenjavo podatkov, skupno rabo virov in dostop do interneta. Razumevanje topologij, naprav, protokolov in varnostnih praks je ključnega pomena za učinkovito in varno upravljanje omrežja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je lokalno omrežje?

V: Koliko računalnikov je lahko povezanih v lokalno omrežje?

V: Katera vrsta tehnologije se uporablja za povezovanje računalnikov v omrežju LAN?

V: Kje se običajno nahajajo lokalna omrežja?

V: Kakšnemu namenu služi lokalno omrežje?

V: Ali obstajajo še druge vrste tehnologij, ki se lahko uporabljajo za povezovanje računalnikov v lokalno omrežje?

Išči po črki