Lupina (rod Lupinus) je skupno ime za številne vrste iz družine Fabaceae. V Severni Ameriki jo pogosto imenujejo tudi lupina. Rod obsega približno 150–200 vrst in je razširjen po svetu, predvsem v Sredozemlju (evropske in severnoafriške vrste) ter v Ameriki, kjer se pojavljata dve večji skupini (podrodovi): Podrod. Lupinus in Subgen. Platycarpos (Wats.) Kurl.
Večina vrst so zelnate trajnice, visoke od 0,3 do 1,5 m, nekatere so enoletnice, druge pa polgrmi ali grmi do približno 3 m. Med izjemami je ena vrsta iz Mehike, Lupinus jaimehintoniana, ki lahko raste kot drevo višine do 8 m s premerom debla okoli 20 cm. Nekatere vrste so tudi nizke, obrežnim habitom prilagojene oblike.
Lupine imajo značilne dlanasto razdeljene liste: listov z mehko zelenimi do sivozelenimi ali srebrnimi listi, ki so običajno deljeni na 5–17 lističev (pri nekaterih vrstah, predvsem iz jugovzhodnih ZDA, pa je list zmanjšan na en list). Pri mnogih vrstah so listi poraščeni z dlačicami, ki dajo srebrn sijaj. Cvetovi so zgrajeni v gostih ali odprtih socvetjih na pokončnem steblu; posamezen cvet meri približno 1–2 cm in ima značilno podobo iz družine metuljnic (z zgornjim "standardom", dvema "krilcema" in spodnjima cvetnima lističema, združenima v "kobilico"). Plod je strok, ki vsebuje več semen — pri nekaterih vrstah so semena velika in uporabljena kot hrana (npr. pri nekaterih kulturnih lupinah), pri drugih pa so semena bogata z alkaloidi in strupena.
Ekološka vloga in biologija: Lupine so značilne po simbiozi z dušik vezajočimi bakterijami (Rhizobium in sorodne vrste), ki v koreninskih vozličkih fiksirajo atmosferski dušik in s tem izboljšujejo rodovitnost tal. Zaradi te lastnosti se lupine pogosto uporabljajo kot zelena gnojila oziroma v kolobarjenju. Cvetenje pritegne številne opraševalce, zlasti čebele, zato so pomembne tudi za opraševanje v ekosistemih in na pašnikih.
Uporaba in negovanje: Lupine so priljubljene kot okrasne rastline v vrtovih (npr. Lupinus polyphyllus), uporabljajo se tudi v kmetijstvu: nekatere vrste so pridelane kot krmne rastline ali kot prehransko seme (Lupinus albus, L. angustifolius). Pri sajenju in vzgoji oblikujte sončno ali polsončno lego, dobro odcedna tla in zmerno vlažnost; večina vrst najbolje uspeva v rahlih, kislih do nevtralnih tleh. Semena se običajno sejejo neposredno v vrt ali se predhodno namočijo za pospešitev kalitve. Pri pridelavi za izboljševanje tal je priporočljiva inokulacija s primernimi bakterijami, če v tleh ni že prisotnih ustreznih symbiontov.
Toksikologija in previdnost: Nekatere vrste lupin vsebujejo alkaloide (npr. lupinin), ki so lahko strupeni za ljudi in živali, zlasti če niso ustrezno pripravljeni ali če gre za divje vrste. Zato je pri uporabi lupin kot hrane ali krme potrebna previdnost in izbira varnih kulturnih sort, pri katerih so vsebnosti alkaloidov nizke (t. i. "sladke" lupine).
Pojavnost in vpliv človeka: Nekatere okrasne vrste, kot je Lupinus polyphyllus, so se razširile iz vrtov v naravno okolje in postale invazivne v določenih regijah (npr. obalna območja severne Evrope), kjer lahko izpodrivajo avtohtono rastlinje in spreminjajo sestavo tal. Na drugi strani pa so endemične in ogrožene vrste lupin predmet varstvenih programov zaradi izgube habitata.
Pomembne vrste (izbor):
- Lupinus albus – bela lupina (pridelana vrsta za hrano)
- Lupinus angustifolius – ozkolistna lupina (kmetijska in industrijska uporaba)
- Lupinus polyphyllus – vrtna lupina (okrasna, a v nekaterih krajih invazivna)
- Lupinus luteus – rumena lupina
- Lupinus perennis – travniška lupina (pomembna za lokalne ekosisteme)
Za uspešno gojenje lupin upoštevajte izbiro prave vrste glede na podnebje in tla, izogibajte se pridelavi na zelo zasajenih, težkih ilovnatih tleh brez drenaže, ter ob morebitni pridelavi za krmo preverite varnost sort glede alkaloidov. Lupine so vsestranske rastline z veliko vlogo v ekologiji, kmetijstvu in vrtni kulturi, vendar zahtevajo tudi ustrezno obvladovanje, kadar postanejo invazivne ali strupene za živali.
