Lupina (Lupinus): opis, vrste in razširjenost
Lupina (rod Lupinus) je skupno ime za številne vrste iz družine Fabaceae. V Severni Ameriki jo pogosto imenujejo tudi lupina. Rod obsega približno 150–200 vrst in je razširjen po svetu, predvsem v Sredozemlju (evropske in severnoafriške vrste) ter v Ameriki, kjer se pojavljata dve večji skupini (podrodovi): Podrod. Lupinus in Subgen. Platycarpos (Wats.) Kurl.
Večina vrst so zelnate trajnice, visoke od 0,3 do 1,5 m, nekatere so enoletnice, druge pa polgrmi ali grmi do približno 3 m. Med izjemami je ena vrsta iz Mehike, Lupinus jaimehintoniana, ki lahko raste kot drevo višine do 8 m s premerom debla okoli 20 cm. Nekatere vrste so tudi nizke, obrežnim habitom prilagojene oblike.
Lupine imajo značilne dlanasto razdeljene liste: listov z mehko zelenimi do sivozelenimi ali srebrnimi listi, ki so običajno deljeni na 5–17 lističev (pri nekaterih vrstah, predvsem iz jugovzhodnih ZDA, pa je list zmanjšan na en list). Pri mnogih vrstah so listi poraščeni z dlačicami, ki dajo srebrn sijaj. Cvetovi so zgrajeni v gostih ali odprtih socvetjih na pokončnem steblu; posamezen cvet meri približno 1–2 cm in ima značilno podobo iz družine metuljnic (z zgornjim "standardom", dvema "krilcema" in spodnjima cvetnima lističema, združenima v "kobilico"). Plod je strok, ki vsebuje več semen — pri nekaterih vrstah so semena velika in uporabljena kot hrana (npr. pri nekaterih kulturnih lupinah), pri drugih pa so semena bogata z alkaloidi in strupena.
Ekološka vloga in biologija: Lupine so značilne po simbiozi z dušik vezajočimi bakterijami (Rhizobium in sorodne vrste), ki v koreninskih vozličkih fiksirajo atmosferski dušik in s tem izboljšujejo rodovitnost tal. Zaradi te lastnosti se lupine pogosto uporabljajo kot zelena gnojila oziroma v kolobarjenju. Cvetenje pritegne številne opraševalce, zlasti čebele, zato so pomembne tudi za opraševanje v ekosistemih in na pašnikih.
Uporaba in negovanje: Lupine so priljubljene kot okrasne rastline v vrtovih (npr. Lupinus polyphyllus), uporabljajo se tudi v kmetijstvu: nekatere vrste so pridelane kot krmne rastline ali kot prehransko seme (Lupinus albus, L. angustifolius). Pri sajenju in vzgoji oblikujte sončno ali polsončno lego, dobro odcedna tla in zmerno vlažnost; večina vrst najbolje uspeva v rahlih, kislih do nevtralnih tleh. Semena se običajno sejejo neposredno v vrt ali se predhodno namočijo za pospešitev kalitve. Pri pridelavi za izboljševanje tal je priporočljiva inokulacija s primernimi bakterijami, če v tleh ni že prisotnih ustreznih symbiontov.
Toksikologija in previdnost: Nekatere vrste lupin vsebujejo alkaloide (npr. lupinin), ki so lahko strupeni za ljudi in živali, zlasti če niso ustrezno pripravljeni ali če gre za divje vrste. Zato je pri uporabi lupin kot hrane ali krme potrebna previdnost in izbira varnih kulturnih sort, pri katerih so vsebnosti alkaloidov nizke (t. i. "sladke" lupine).
Pojavnost in vpliv človeka: Nekatere okrasne vrste, kot je Lupinus polyphyllus, so se razširile iz vrtov v naravno okolje in postale invazivne v določenih regijah (npr. obalna območja severne Evrope), kjer lahko izpodrivajo avtohtono rastlinje in spreminjajo sestavo tal. Na drugi strani pa so endemične in ogrožene vrste lupin predmet varstvenih programov zaradi izgube habitata.
Pomembne vrste (izbor):
- Lupinus albus – bela lupina (pridelana vrsta za hrano)
- Lupinus angustifolius – ozkolistna lupina (kmetijska in industrijska uporaba)
- Lupinus polyphyllus – vrtna lupina (okrasna, a v nekaterih krajih invazivna)
- Lupinus luteus – rumena lupina
- Lupinus perennis – travniška lupina (pomembna za lokalne ekosisteme)
Za uspešno gojenje lupin upoštevajte izbiro prave vrste glede na podnebje in tla, izogibajte se pridelavi na zelo zasajenih, težkih ilovnatih tleh brez drenaže, ter ob morebitni pridelavi za krmo preverite varnost sort glede alkaloidov. Lupine so vsestranske rastline z veliko vlogo v ekologiji, kmetijstvu in vrtni kulturi, vendar zahtevajo tudi ustrezno obvladovanje, kadar postanejo invazivne ali strupene za živali.
Lupin odhaja od spodaj
Lupine kot vneseni škodljivi organizmi
Na Novi Zelandiji so volčji bobovi pobegnili v naravo in v velikem številu rastejo ob glavnih cestah in potokih na Južnem otoku. Semena prenašajo avtomobilske gume in vodni tokovi, žal pa naj bi nekatere turistične trgovine na glavnih turističnih območjih turistom prodajale pakete semen volčjega boba z navodili, naj jih posadijo, zalijejo in opazujejo, kako rastejo v velikansko fižolovo steblo. Luboni so večinoma modre, rožnate in vijolične barve, nekaj pa tudi rumene, in so zelo privlačni, saj ponujajo barvite razglede z ozadjem gora in jezer. Novozelandski okoljski organi vodijo kampanjo za zmanjšanje njihovega števila, čeprav se to zdi brezupna naloga, zlasti ob takšni nevednosti, kot je omenjena zgoraj. Zdi se, da jih na poljih iztrebljajo ovce, zato so še vedno omejeni predvsem na nepasene obcestne robove in brežine potokov.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je volčji bob?
O: Volčji bob, v Severni Ameriki tudi volčji bob, je skupno ime za pripadnike rodu Lupinus iz družine Fabaceae.
V: Koliko je vrst volčjega boba?
O: Rod Lupinus obsega od 150 do 200 vrst.
V: Kje po svetu so razširjeni volčji bobovi?
O: Volčji bob je zelo razširjen v sredozemski regiji - Podrod Lupinus. Lupinus, in v Ameriki - Subgen. Platycarpos (Wats.) Kurl.
V: Kakšne so značilnosti vrst volčjega boba?
O: Vrste so večinoma zelnate trajnice, visoke od 0,3 do 1,5 m, nekatere so enoletnice, nekaj pa je grmovnic, visokih do 3 m. Imajo mehko zelene do sivozelene ali srebrnkaste liste, katerih rezila so običajno dlanasto deljena na 5-17 lističev, pri nekaj vrstah iz jugovzhodnih ZDA pa so skrčena na en sam list. Pri mnogih vrstah so listi poraščeni s srebrnimi dlačicami, pogosto zelo gosto.
V: Kako so videti cvetovi volčjega boba?
O: Cvetovi so v gostih ali odprtih socvetjih na pokončnem klasu, vsak cvet je dolg 1-2 cm, značilne oblike z zgornjim "standardom", dvema stranskima "krilcema" in dvema spodnjima cvetnima lističema, združenima v "kobilico".
V: Kaj je plod rastline volčjega boba?
O: Plod je strok, ki vsebuje več semen.
V: Ali obstaja vrsta volčjega boba, ki lahko zraste v drevo?
O: Da, Lupinus jaimehintoniana iz mehiške zvezne države Oaxaca je vrsta volčjega boba, ki lahko zraste v drevo, visoko do 8 m in z deblom premera 20 cm.
