Acanthocephala (grško akanthos, trn + kephale, glava) je skupina parazitskih črvov, pogosto imenovanih črvi s trnovo glavo. Imajo iztegljiv proboscis, oborožen z bodicami, s katerimi prebadajo in se pripenjajo na črevesno steno gostitelja. Akantocefali nimajo hipodermalnega črevesja in hranilne snovi absorbirajo neposredno skozi povrhnjico (sinсytialno tegument), zato so anatomsko prilagojeni parazitskemu načinu življenja.

Zgradba in življenjske značilnosti

Akantocefali so ne-segmentirani, valjasti črvi z značilno trnasto glavo (proboscis), ki je običajno poraščena s krožnimi ali vrstnimi vrstami trnov ali kljuk. Za prepoznavanje vrst se pogosto uporablja število in razporeditev teh bodečkov. Notranja telesna votlina je pseudocelom; imajo razvite reproduktivne organe, manjka pa jim prebavni trakt. Parazitirajo kot odrasle oblike v črevesju vretenčarjev, mlajše razvojne stopnje pa v nevretenčarjih.

Večina vrst je dvodomnih (razločnospolnih): samice in samci se parijo v črevesju gostitelja, samice proizvedejo velike količine jajc, ki se izločajo z blatom. Znotraj jajc je zarodek, ki se imenuje acanthor, in je prva proživljenjska stopnja za nadaljnji razvoj.

Življenjski cikel

Življenjski cikli akantocefalov so zapleteni in običajno vključujejo enega ali več gostiteljev:

  • 1) Jajca z acanthor-om se izločijo z iztrebki odraslega parazita.
  • 2) Jajca zaužije primarni vmesni gostitelj — večinoma raki (rakci) ali žuželke. V njih acanthor izskoči in razvije acanthello, ki nato prodre v tkiva vmesnega gostitelja.
  • 3) V tkivih vmesnega gostitelja acanthella dozori v infekcijsko obliko, imenovano cystacanth. Pri nekaterih vrstah se lahko cystacanth prenese v parateničnega (tranzitnega) gostitelja, npr. ribe ali dvoživke, ki jih nato požre končni gostitelj.
  • 4) Končni (definitivni) gostitelj — pogosto ribe, dvoživke, ptice ali sesalci — se okuži z zaužitjem okuženega vmesnega ali parateničnega gostitelja. Cystacanth izbruhne v črevo, odraste in se s proboscisom pripne na steno črevesja, kjer se pari in nadaljuje cikel.

Opisano je približno 1150 vrst akantocefalov, čeprav je raznolikost verjetno večja, zlasti v morskih okoljih.

Taksonomija in filogenija

Acanthocephala so dolgo veljali za samostojen filum. Sodobne molekularne filogenetske študije in analiza genomov pa so pokazale tesno sorodnost z rotifesti (Rotifera). Skupaj tvorita klado pogosto imenovano Syndermata; to pomeni, da so akantocefali verjetno modificirane, parazitične oblike sorodnih, prostoživečih rotiferov. Zaradi teh odkritij se v prihodnosti njihova taksonomska uvrstitev lahko spremeni (na rang podfiluma ali razreda namesto ločenega filuma).

Pomen za gostitelje in človeka

Akantocefali lahko povzročajo poškodbe in vnetje črevesne stene gostiteljev zaradi vdorov proboscisa; v hudih primerih lahko pride do krvavitev ali perforacije. Pri vmesnih gostiteljih se pogosto pojavijo vedenjske spremembe (npr. okuženi rakci ali žuželke postanejo bolj izpostavljeni plenilcem), kar poveča verjetnost prenosa na končnega gostitelja. To je zanimiv primer parazitne manipulacije vedenja.

Za človeka so okužbe redke, vendar so zabeleženi primeri pri zaužitju surove ali premalo kuhane ribe ali rakcev. V veterinarski praksi in akvakulturi so akantocefali pomembni zaradi izgub v ribogojstvu in možnih bolezni ptic in sesalcev. Diagnostika običajno temelji na odkritju jajc v blatu ali odraslih osebkih pri obdukciji; zdravljenje in nadzor zahtevata veterinarsko svetovanje in vključujeta preprečevanje dostopa potencialnih vmesnih gostiteljev ter ustrezno kuhanje hrane.

Ker so akantocefali zanimivi tako z evolucijskega kot z ekologskega vidika — zaradi ekstremne specializacije za parazitizem in zapletenih prehodov med gostitelji — ostajajo predmet številnih raziskav, ki razkrivajo podrobnosti njihove biologije, sistematike in vpliva na ekosisteme.