Meteorski dež je pojav, ko se zdi, da iz ene točke na nočnem nebu prileti veliko meteorjev. Meteorji so svetle sledovi, ki nastanejo, ko meteoroidi z izjemno veliko hitrostjo vstopijo v Zemljino ozračje po vzporednih poteh. Večina meteoroidov je manjša od zrna peska, zato meteorji skoraj vedno zgorijo v atmosferi in ne zadenejo Zemljine površine; večji delci, ki preživijo prehod skozi ozračje in pristanejo na tleh, imenujemo meteoriti.

Meteorski dež običajno nastane zaradi interakcije med Zemljo in tokovi ostankov kometa. Kometi so »umazane snežne kepe« — mešanica kamnin in prahu, vgrajenih v led — ki krožijo okoli Sonca. Vsakič, ko se komet med svojo orbito približa Soncu, del njegovega ledu sublimira in izstreljuje prah ter drobne kamne (meteoroide). Ti se sčasoma razprostirajo vzdolž celotne tirnice kometa in tvorijo meteoroidni tok ali »prašno sled«.

Ne vsi meteorski roji izvirajo neposredno iz aktivnih kometov. Nekateri so posledica razkroja večjih kosov z asteroidnim ali kometnim izvorom, ki nato počasi razpadejo. Primeri so Kvadrantidi in Geminidi: oba roja nastaneta iz fragmentov teles, ki so podobnejša asteroidom — 2003 EH1 in 3200 Phaethon, — ki sta se razbila pred približno 500 oziroma 1000 leti. Odlomki se s časom drobijo v prah, pesek in kamenčke ter se razpršijo vzdolž orbite, kar naredi tok gostejši in poveča možnost močnega roja, ko ta orbita sekata Zemljino pot.

Pri meteorskih rojih strokovnjaki ločijo med:

  • letnimi rojami, ki so vidni skoraj vsako leto in imajo predvidljiv vrh,
  • izbruhi (outbursts), ko je aktivnost nenadoma višja,
  • nevihte oz. „storms“, kar so ekstremni dogodki s tisoči meteorjev na uro.
Podatki o pričakovani aktivnosti običajno izražamo z ZHR (zenitalna urna stopnja), to je število meteorjev, ki bi jih opazovalec videl v idealnih pogojih, če bi bil radiant neposredno nad glavnik.

Najbolj znan in za mnoge najbolj viden meteorski roj v večini let so Perzeidi, ki vsako leto dosežejo vrhunec okoli 12. avgusta, pogosto z več kot enim meteorjem na minuto v času maksimuma. Perzeide povzroča komet 109P/Swift–Tuttle.

Meteorski roj Leonidov doseže vrhunec vsako leto okoli 17. novembra. Približno vsakih 33 let se lahko Leonidi razvijejo v zelo močno nevihte z več tisoč meteorji na uro; to je povezano z gostimi skupki delcev, ki jih je komet 55P/Tempel–Tuttle izpustil ob prehodih. Izraz "meteorski dež" je postal široko uporabljen po nevihti novembra 1833, ko so opazovalci ugotovili, da meteorji izžarevajo iz bližine zvezde Gamma Leonis. V zadnjih desetletjih so večje aktivnosti Leonidov zabeležili med leti 1999, 2001 in 2002; zgodnejše nevihte so bile leta 1767, 1799, 1833, 1866, 1867 in 1966. Kadar ni neviht, je Leonidov roj običajno manj aktiven kot Perzeidov roj.

Obstaja več dobro znanih roj, ki jih je vredno omeniti (običajne datume vrha in materinske telesa):

  • Perzeidi (vrh običajno 11.–13. avgust) — komet 109P/Swift–Tuttle;
  • Geminidi (vrh okoli 13.–14. december) — povezani z 3200 Phaethon (oz. z njegovim prednikom); Geminidi so znani po konstantni in zelo svetli aktivnosti;
  • Kvadrantidi (vrh januar) — povezava s 2003 EH1;
  • Leonidi (sredi novembra) — komet 55P/Tempel–Tuttle;
  • Orionidi in Eta Akvaridi (oktober in maj) — povezani s kometom Halley;
  • Drakonidi (oktober) in Tauridi (oktober–november) — povzročata jih različna kometna oplaščena telesa in razdrobljeni tokovi.
Ti roj so le najbolj razširjeni; obstaja več deset manjših roj po celem letu.

Kaj vpliva na vidnost meteorskega dežja:

  • faza Lune — svetla Luna lahko močno zmanjša število opaznih meteorjev, še posebej šibke;
  • svetloba mesta in svetlobno onesnaženje — čim temnejši je nebo, tem več meteorjev je vidnih;
  • višina radianta nad obzorjem — višji kot je radiant, širše nebo “pregledujete” in več meteorjev lahko opazite;
  • lokalni vremenski pogoji — oblačnost prepreči opazovanje;
  • hitrost in lastnosti delcev — hitrejši meteorji dajejo daljše, svetlejše sledi; večji kosi lahko tvorijo bolide (izjemno svetle meteorje) ali celo oddajo fragmente, ki pristanejo kot meteoriti.

Nasveti za opazovanje meteorskih dežev:

  • pojdi na temno mesto stran od mestne svetlobe;
  • dovolj časa — ob opazovanju vsaj 30–60 minut bodo oči prilagojene temi in videli boste več;
  • gledaj čim širše področje neba, ne fiksiraj se samo na radiant — meteorji iz njega izhajajo, a so vidni po celem nebu;
  • uporabi le ležalnik ali naslonjač, da bo opazovanje udobno;
  • ne uporabljaj teleskopa ali daljnogleda za roj — zmanjšata vidno polje; boljše je golooko opazovanje.

Poleg množičnih rojov obstaja stalna »ozadna« stopnja sporadičnih meteorjev (nepripadajočih večjemu roju), ki jih lahko opazimo kadarkoli. Posebni termini: bolid ali fireball označujeta izjemno svetel meteor, medtem ko je meteorit vsak kos, ki pristane na Zemlji.

Za natančnejše napovedi aktivnosti posameznih roj in za izračun, koliko meteorjev na uro je vidnih z vašega kraja ob določenem času, astronomi in organizacije, kot je NASA, ponujajo napovedne modele in orodja. Pri opazovanju upoštevajte lokalne vremenske razmere in fazo Lune — tudi močan roj bo slabše viden ob svetlem Mesecu ali ob oblačnem vremenu.

Če želite več informacij o posameznih rojih, njihovih materinskih telesih ali zgodovinskih nevihtah, so na voljo publikacije astronomskih društev in spletni viri, ki redno posodabljajo napovedi za prihajajoče roj(e).