Minamisanriku (Prefektura Mijagi) — mesto, cunami 2011 in obnova
Minamisanriku (南三陸町, Minamisanriku-chō, "Južna tri dežela"), pisano tudi Minami Sanriku, je obalno mesto na pacifiški strani prefekture Mijagi na Japonskem. Območje mesta meri 163,74 kvadratnega kilometra (63,22 kvadratne milje). Pred združitvijo glavnih naselij je 1. oktobra 2004 v celotni občini živelo približno 19.170 prebivalcev. Mesto je bilo uradno ustanovljeno 1. oktobra 2005 z združitvijo mest Shizugawa in Utatsu v novo občino Minamisanriku.
Cunami 11. marca 2011
Minamisanriku je bil 11. marca 2011 ena od krajev, ki jih je najbolj prizadel japonski cunami leta 2011, ki je nastal po potresu Tohoku. Valovi so v nekaterih delih obale dosegli višino okoli 16 metrov ali več in so v veliki meri odnesli mestno infrastrukturo, pristanišča, ribogojnice in domove. Veliko območij je bilo popolnoma poplavljenih; številne stavbe so bile uničene ali močno poškodovane.
Posledice za prebivalstvo so bile katastrofalne: številni prebivalci so izgubili življenje, veliko ljudi je bilo ranjenih ali pogrešanih, številne družine pa so ostale brez strehe nad glavo in sredstev za preživetje. Zgodnje ocene so poročale o več tisoč žrtvah v občini, poznejše preiskave in popravki podatkov pa so potrdili, da je bila obsežnost izgube življenja in materialne škode ena najhujših v regiji.
Reševanje in začasna pomoč
Takoj po katastrofi so na prizorišče prišle ekipe za reševanje iz celega Japonskega otočja in tuje reševalne enote. Evakuacije, začasni zavetniki in oskrba so bile organizirane na bližnjih višjih točkah in v sosednjih občinah. Pomembno vlogo so odigrale lokalne skupnosti, prostovoljci in državni organi pri zagotavljanju hrane, zdravniške oskrbe in začasnega nastanitve preživelim.
Obnova in prilagoditve
Po začetnem odzivu se je obnova osredotočila na dolgoročno varnost in preprečevanje prihodnjih nesreč. Glavne smernice obnove v Minamisanriku so vključevale:
- premik novega bivalnega območja na višje terene in gradnjo novega mestnega jedra izven poplavne cone;
- izgradnjo in utrjevanje poti za hitro evakuacijo, postavitev označb za evakuacijske poti ter izgradnjo varnih zgradb za zatečišče;
- projekti za varovanje obale (zaporedne obalne strukture, obnova obalnih gozdov in nasaditev morskih pregrad) kot del celostnega pristopa do zmanjšanja tveganj;
- reševanje gospodarskih dejavnosti: postopno ponovno vzpostavljanje ribištva, akvakulture in turističnih storitev z državno in lokalno podporo;
- psihosocialna podpora za preživele, spodbujanje lokalnih skupnostnih dejavnosti in ohranjanje spomina na žrtve.
Obnova je bila dolgotrajen proces, saj je bilo treba uravnotežiti varnostne zahteve, omejene zemljepisne možnosti za preselitev in finančne vire. Mesto se je odločilo za premišljene rešitve, ki pogosto vključujejo kombinacijo tehničnih ukrepov in ukrepov proti tveganju (izobraževanje, vaje, učinkovite sisteme zgodnjega opozarjanja).
Spomin, turizem in sedanje stanje
Minamisanriku ohranja spomin na dogodke iz leta 2011 z različnimi spominskimi prireditvami in drobnimi spomeniki, hkrati pa si prizadeva za gospodarsko obnovo. Ribja industrija in lokalna gastronomija so postopoma zaživeli, čeprav se demografske in gospodarske posledice še dolgo čutijo: naročijo se nove generacije, mnogi preživeli so se preselili, kar je vplivalo na staranje prebivalstva in upadanje števila prebivalcev.
Mesto je danes primer prizadevanja za ponovno izgradnjo in prilagoditev na naravne nevarnosti: izvedeni so številni gradbeni projekti, izboljšane so evakuacijske poti in povečano je zavedanje o nujnosti pripravljenosti na nesreče. Hkrati ostaja izziv ohranjanja skupnosti, spodbujanja gospodarskega okrevanja in zagotavljanja socialnih storitev za prebivalce, ki so ostali ali se znova naselili v območju.
Minamisanriku je pomemben opomin na moč naravnih sil in na potrebo po načrtovanju, ki upošteva dolgoletne posledice katastrof. Lokalna zgodba o izgubi, solidarnosti in gradualni obnovi je postala del širšega nacionalnega dialoga o odpornosti skupnosti in zmanjševanju tveganj.
Minamisanriku (v rumeni barvi) v prefekturi Mijagi
Potres in cunami leta 2011
95 odstotkov mesta je uničil japonski cunami, ki je sledil potresu Tōhoku leta 2011. Ohranile so se le najvišje stavbe, pogrešanih pa je približno 9.500 ljudi, kar je približno polovica prebivalstva. Potrjeno je, da je živih 9 700 ljudi, ki so bili evakuirani.
Mesto je imelo dva evakuacijska centra, kamor so se prebivalci lahko zatekli pred cunamijem. Eden je bil na južnem rtu nad mestom. Drugi je bil v notranjosti mesta, stran od njegovega središča. Čeprav sta bila oba 20 metrov nad morsko gladino, ju je cunami prekril in odplaknil ljudi. Cunami je poplavil vsaj 31 od 80 mest, ki so bila določena za evakuacijo.
Po enem od prvih poročil naj bi se številni prebivalci evakuirali v bližnje mesto Tome v mestu Mijagi. Učitelj angleščine na lokalni srednji šoli, ki se nahaja na hribu nad cunamijem, pravi: "Celotno mesto je preprosto odneslo. Preprosto ga ni več. Tistega dne nas je bilo na hribu okoli 7000. V šoli na nasprotnem hribu jih je bilo morda nekaj tisoč. V mestu pa jih je 17.000. Vsi drugi so izginili." Ker so bile vse šole na visokih tleh, je veliko otrok ostalo sirot. Preživeli so na igrišču srednje šole Shizugawa z belimi črkami napisali "SOS".
Ob potresu je župan mesta Jin Sato (佐藤仁) govoril na mestni skupščini. Razpravljali so o veliko manjšem cunamiju, ki ga je 9. marca povzročil predpotresni sunek pred potresom 11. marca. Cunami je zasul trinadstropno stavbo mestnega oddelka za krizno upravljanje (防災対策庁舎, Bōsai Taisaku Chōsha). Od 130 ljudi, ki so delali v mestni hiši, je bil Sato eden od le 30, ki so dosegli streho. Bil je eden od desetih, ki so preživeli. Vrnil se je k vladnim zadevam in 13. marca 2011 v areni Bayside ustanovil sedež za nadzor nad nesrečami.
Bolnišnica Shizugawa je bila ena redkih večjih stavb, ki so preživele cunami. Vendar je bila delno poplavljena, 74 od 109 bolnikov pa je umrlo. S strehe stavbe so rešili skoraj 200 ljudi.
Miki Endo (远藤未希), 25-letni uslužbenec mestnega oddelka za krizno upravljanje, je ob prihodu cunamija še naprej oddajal opozorila in alarme po občinskem zvočniku. Ljudje verjamejo, da je rešila veliko življenj. Trinadstropni sedež oddelka je ostal stati, vendar je ostalo le jekleno ogrodje. Vsa notranjost in stene so bile uničene. Po nesreči je bila Endo pogrešana, pozneje pa so jo našli mrtvo. Fotografije kažejo, da je bila streha stavbe ob višku cunamija popolnoma potopljena. Nekateri ljudje so se držali antene na strehi.
Mednarodni odziv
V tem mestu je bila ustanovljena prva bolnišnica na terenu, ki jo je po nesreči ustanovila zunanja država, ki je ponudila pomoč. Ekipa petih izraelskih zdravnikov je vzpostavila ordinacijo. 53-članska skupina zdravstvenega osebja iz poveljstva za domovinsko vojsko in zdravstvenega korpusa IDF je 29. marca v bližini Minamisanriku odprla terensko bolnišnico. Bolnišnica je vključevala kirurški, pediatrični in porodniški oddelek ter enoto za intenzivno nego, lekarno in laboratorij, skupaj z 62 tonami medicinskega materiala. V kliniki so takoj začeli zdraviti bolnike.
23. aprila 2011 je Minami Sanriku obiskala avstralska premierka Julia Gillard.
1960 cunami
Veliki čilski potres leta 1960 je povzročil cunami, ki je prečkal Tihi ocean in prizadel takratno mesto Shizugawa. Ta cunami je bil visok 2,8 metra, škoda pa je takrat veljala za veliko. Zato so do leta 1963 zgradili dvonadstropne pristaniške zidove, prebivalci pa so vsako leto ob obletnici prirejali vaje ob cunamijih. Ob cunamiju leta 2011, ki je odplaknil štirinadstropne stavbe, so bili pristaniški zidovi neučinkoviti.Ob 30. obletnici leta 1990 je bila nameščena dvojezična špansko-japonska plošča s sporočilom čilskega predsednika Patricia Aylwina, ki jo je spremljala replika kipa moai. Plošča je preživela cunami leta 2011.
Potres v Čilu leta 2010 je v Minamisanriku povzročil 1,3-metrski cunami.
Prevoz
Linija Kesennuma vključuje naslednja postajališča: Rikuzen-Togura, Shizugawa, Shizuhama, Utatsu in Rikuzen-Minato. Glavni cesti sta cesta 45 in cesta 398.
Postaja Shizuhama
Sorodne strani
- Kesennuma
- Minamisōma
- Rikuzentakata
