Poimenovanja manjših planetov so uradne kombinacije številke in imena, ki jih podeljuje Center za manjše planete, del IAU. Uporabljajo se za pritlikave planete in druga majhna telesa v Osončju, kot so asteroidi. Kometi so obravnavani v okviru istega centra, vendar po drugačnem sistemu označevanja (o tem več spodaj). Ime oziroma številka telesu dodelita šele, ko je njegova orbita dovolj dobro določena; to sta ločeni zadevi od začasnih označb, ki se dodelijo takoj ob odkritju.
Osnovna struktura uradnega imena
Uradno poimenovanje običajno sestavljata dve sestavini:
- številka, ki se dodeli zaporedno, ko je orbita potrjena;
- ime, ki ga običajno predlaga odkritelj in ga pregleda ter potrdi IAU (natančneje Odbor za nomenklaturo malih teles).
V prikazu to izgleda takole: (številka) Ime, na primer (90377) Sedna ali (55636) 2002 TX300. V praksi se oklepaji pogosto izpustijo (npr. 90377 Sedna), odvisno od sloga pisanja ali želje avtorja. Za široko poznane objekte se običajno uporablja samo ime (npr. Sedna), medtem ko so številke pomembne kot kataložni identifikatorji v znanstvenih podatkih.
Začasne označbe (provisional designation)
Ko je telo odkrito, mu Center dodeli začasno oziroma prehodno oznako, npr. 2002 TX300. Ta shema vsebuje leto odkritja in kombinacijo črk ter številk, ki označujejo časovni interval (polmesec) in zaporedje odkritij v tem obdobju; v primeru velikega števila odkritij se uporablja dodatna številčna pripona. Začasna oznaka ostane v uporabi, dokler orbita ni dovolj dobro izmerjena za dodelitev trajne številke.
Kdo predlaga ime in kakšna so pravila?
Ko je objekt oštevilčen, ima odkritelj običajno pravico predlagati ime. Predlog pregleda Odbor za nomenklaturo malih teles (CSBN) pri IAU, ki presodi, ali ime ustreza smernicam. Smernice zajemajo splošna priporočila, kot so:
- ime naj bo razumljivo, izgovorljivo in zaželena kratko (eno besedo ali kratek niz besed);
- ne sme biti žaljivo ali komercialne narave;
- ne sme zavajati ali biti preveč podobno imenom že obstoječih teles;
- imenovanja znanih oseb, krajev ali del kulture so pogosta (mitologija, znanost, umetnost, geografski toponimi ipd.).
Posebna pravila za določene kategorije objektov ali za imena oseb se lahko razlikujejo, zato končna odločitev vedno sprejme CSBN. Po potrditvi imena je to objavljeno v uradnih circularjih in v katalogih.
Lune manjših planetov
Za lune, ki krožijo okoli manjših planetov, se uporablja razširjena konvencija rimskih številk, podobno kot za lune velikih planetov. Primer takšne oblike je (87) Sylvia I Romulus za lunico Romulus, ki kroži okoli asteroida Sylvia. Rimske številke kažejo vrstni red odkritja lun znotraj sistema določenega matičnega telesa.
Kometi in drugi sistemi
Čeprav Center za manjše planete upravlja tudi zbirke podatkov in kataloge, imajo kometi svoj poseben sistem poimenovanja in označevanja (na primer obliko z oznako tipa P/C, zaporedno številko in ime, kot v klasičnih primerih). Zato se pri kometih uporablja drugačna konvencija kot pri asteroidi in drugih malih telesih.
Kje najti uradne zapise in dodatne informacije
Uradne podatke o številkah, imenih, začasnih označbah in orbitalnih elementih vodi Center za manjše planete in jih objavlja v svojih circularjih; poleg tega so koristne baze podatkov, kot je JPL Small-Body Database, za ephemeride in dodatne fizikalne podatke. V teh virih najdete tudi citate in razloge za izbrana imena ter zgodovino odkritij.
Poimenovanje manjših planetov je zato kombinacija natančne astrometrije (določitev orbite) in kulturnega/znanstvenega presejanja imen, ki jih predlagajo odkritelji in potrdijo strokovne komisije.