Meredith Kercher: umor v Perugii, preiskava, sodni procesi in razsodbe

Ameriška študentka Amanda Knox, ki je živela v hiši s Kercherjevo, je naslednji dan prišla domov. Ob 12.07 je poklicala Kercherjevo na lokalni italijanski mobilni telefon, vendar je ta 16 sekund zvonil in se ni oglasil. Nato je poklicala drugo sostanovalko, Filomeno R., in povedala, da so v hiši kapljice krvi in da Kercherjeva ne dviguje telefona. Knoxova je nato še dvakrat poskusila poklicati Kercherjevo, vendar se še vedno ni oglasila niti na lokalnem italijanskem telefonu niti na telefonu v Združenem kraljestvu. Filomena je nemudoma poklicala nazaj Knoxa, da se vrača domov, Knox pa je nato sporočil, da je bilo okno Filomenine spalnice razbito, steklo pa je bilo po njenih oblačilih in računalnik na tleh.

Ko je Filomena ponovno poklicala Knoxa, sta v hišo prišla dva policista, ker so na vrtovih približno kilometer od hiše našli dva mobilna telefona. Ko je Knox poklical Kercherjevo (ob 12.07), so njen telefon našli zvoniti v vrtnem grmovju. Našel ga je sosed, ki je nato poklical komunikacijsko policijo.

Policisti so ob vstopu v hišo opazili vse kapljice krvi, ki jim jih je pokazala Knoxova, in potrdili, da so bila vrata Kercherjeve spalnice zaklenjena. Filomenin prijatelj je vrata razbil, da bi jih odprl. Policija je pogledala v spalnico in pod odejo našla Kercherjevo truplo. Bila je gola, razen majice, ki jo je imela potegnjeno do ramen. Na njenem telesu in po sobi je bilo veliko krvi. Nekdo ji je z nožem zabodel vrat. Njena oblačila so ležala raztresena proti vratom. Pogrešala je dve kreditni kartici, 300 evrov (približno 420 ameriških dolarjev) in hišne ključe.

Naslednji dan je policija aretirala tri osebe. Aretirali so Knoxovo, njenega dvotedenskega fanta (italijanskega študenta) Raffaela Sollecita. Aretirali so tudi Knoxovega šefa v lokalnem lokalu, kjer je delala, vendar so ga pozneje izpustili. Sollecito je bil Knoxin novi fant, ki ga je spoznala le osem dni pred umorom. Nekaj tednov pozneje je policija aretirala še eno osebo z imenom Rudy Guede. Guede, ki je izviral iz Slonokoščene obale, je pozneje v Italiji pridobil dvojno državljanstvo. Po umoru je z vlakom odpotoval v Nemčijo. Policija v Nemčiji ga je ujela in odpeljala nazaj v Italijo.

Guede je bil v Italiji sojen oktobra 2008. Bil je spoznan za krivega in obsojen na 30 let zapora.

Sodili so tudi Knoxovi in Sollecitu. Sollecito je bil obsojen na 25 let zapora, Knox pa na 26 let. Obe sta se pritožili na izrečene kazni.

Tožilstvo je trdilo, da so Guede, Knoxova in Sollecito skupaj ubili Kercherjevo. Odvetnika Knoxove in Sollecita sta dejala, da jo je Guede ubil sam, nato pa je nekaj ur pozneje telo oblekel in ga premaknil. Od junija do novembra 2009 so njuni odvetniki predložili dokaze in priče, ki so podpirali teorijo "samotnega volka", da je Guede ubil Kercherjevo, pozneje pa je njeno truplo slekel in premaknil stran od okna njene spalnice v hiši, kjer je živela s Knoxom.

Guede je trdil, da je bil povabljen k njej domov, ker je imel s Kercherjevo načrtovan zmenek za noč čarovnic. V njeni hiši mu je postalo slabo, v kopalnici pa je slišal glasen krik. V svoji zgodbi je Guede trdil, da je nad Kercherjevo na tleh njene sobe videl rjavolasega Italijana z nožem v roki. Nato je trdil, da se je moški z njim spopadel in pobegnil iz hiše, pri čemer je v popolni italijanščini dejal: "Trovato negro, trovato colpevole" ("Najden črnec, najden kriv"). Guede je dejal, da je poskušal Kercherjevi pomagati, saj je hitro krvavela, vendar se je ustrašil in pobegnil iz hiše, ne da bi poklical na pomoč policijo ali koga drugega. Guede je uradnim osebam povedal, da je bila Kercherjeva popolnoma oblečena, ko je bila zabodena, on pa jo je pustil z odejo in blazino na postelji. Vendar so priče in strokovnjaki kriminalistične policije iz forenzične policije v Rimu predložili dokaze, ki so nasprotovali Guedejevi zgodbi o tisti noči:

·         Guede je trdil, da se je Kercherjeva z njim sestala na noč čarovnic, vendar so njeni prijatelji pričali, da so se z njo zabavali in da je nihče od njih ni videl govoriti z Guedejem.

·         Guede je trdil, da je bila Kercherjeva med zabadanjem popolnoma oblečena, vendar so krvave lise na njeni koži kazale, da je imela med zabadanjem majico potegnjeno nad modrčkom.

·         Guede je trdil, da je bela blazina ostala na postelji, vendar so jo našli pod truplom z odtisom njegovega levega čevlja (od teniških copat Nike Outbreak 2) in odtisom njegove dlani v krvi.

·         Guede je trdil, da se ni vrnil, da bi se slekel in premaknil truplo, vendar je bil na nedrčku in odrezanem traku nedrčka DNK, ki je ustrezal Guedejevemu genetskemu profilu DNK, tudi na njenem telesu in torbici.

·         Guede je trdil, da ni razbil okna v tretji spalnici v nadstropju, vendar so ga le pet dni prej ujeli v milanski šoli, ko je bil po delovnem času ujet s prenosnim računalnikom in mobilnim telefonom, ukradenim iz odvetniške pisarne, v katero je vlomil s kamnom skozi okno v nadstropju.

·         Guede je trdil, da Kercherjeve ni zabodel, vendar je lokalna policija 27. oktobra 2007, ko so ga ujeli v milanski šoli, preiskala njegov nahrbtnik in našla kuhinjski nož, ukraden iz šolske kuhinje.

Na Guedejevem sojenju sodnik in porota nista verjela Guedejevim trditvam in sta ga obsodila za umor. Ujeli so ga, ker se je njegov odtis dlani na blazini ujemal z njegovim policijskim dosjejem, vključno z incidentom v milanski šoli, ko ga je milanska policija izpustila le pet dni pred umorom. Guede je bil obsojen na 30 let zapora, vendar so mu po prvem pritožbenem sojenju kazen znižali na 16 let.

V ločenem sojenju so za umor sodili Knoxovi in Sollecitu, vendar je bilo dokazov veliko manj kot v primeru Guedeja. Nobena priča ni izpovedala, da je tisto noč videla ali slišala Knoxovo ali Sollecita vstopiti ali izstopiti iz hiše. Poleg tega so bile majhne količine DNK, ki so ju povezovale z umorom, tako majhne, da bi jih lahko šteli za kontaminacijo, tako majhne količine DNK pa so med sojenjem na britanskih ali ameriških kazenskih sodiščih nedopustne. Čeprav so bili najdeni številni odtisi čevljev, ki so se ujemali z Guedejevim čevljem Nike, ni bilo odtisov čevljev, ki bi se ujemali z nobenim od čevljev, ki jih je policija odvzela v hišah Knoxove in Sollecita. Glavna vprašanja v zvezi z njima so bila, da sta povedala stvari, ki so se zdele sumljive:

·         Knoxova je med policijskim zaslišanjem napisala izjavo, v kateri se je nejasno spominjala, da je šla v hišo s šefom iz službe, vendar je menila, da gre za lažen spomin, ki ga je ustvarila pod pritiskom policije.

·         Knoxova je pričala, da jo je policija četrti dan zasliševanj držala budno vso noč, brez hrane, nato je kričala, jo udarjala in ji grozila, da jo bo zaprla za 30 let, če ne bo nikogar imenovala. Vendar je policija pričala, da je ni ustrahovala, temveč da je Knoxova začela jokati in priznala, da je bila v hiši.

·         Na dan odkritja trupla, ko je prišla poštna policija, sta Knoxova in Sollecito dejala, da sta poklicala policijo, vendar je bilo po telefonskih izpiskih razvidno, da je bil klic opravljen nekaj minut po prihodu policije in ne pred njim.

·         Sollecito je ob klicu na policijo dejal, da je prišlo do vloma, pri čemer ni bilo nič odtujenega, čeprav se drugi sostanovalci niso vrnili in prešteli svojega premoženja.

·         Oba sta trdila, da sta ostala v njegovi dvonadstropni hiši, vendar nista mogla potrditi, kaj je drugi počel v spodnjem nadstropju in ali je kdo od njiju odšel.

·         Sollecito je policiji povedal, da ga je oče poklical domov okoli 23.00, vendar so pozneje izpiski telefonskih klicev pokazali, da ga oče ni poklical.

Ker nobena druga priča ni mogla potrditi, da je par med umorom v Knoxovi hiši bival v njegovi hiši, so ju oba poslali na sojenje. Dokazi proti njima so bili zelo omejeni:

·         Nekdo, Hekuran K., je trdil, da je tisto noč na deževni ulici v bližini hiše videl vse tri in se z njimi prepiral, vendar je dež namesto prejšnjo noč padal na noč čarovnic. Na vprašanje, kako ve, ob kateri uri so se prepirali, je dejal, da je preveril uro v avtomobilu, vendar je ugotovil, da je bila pokvarjena. Na vprašanje, ali je govoril z novinarji, je odgovoril, da ne, nato pa da.

·         Druga priča, brezdomec Antonio C., je dejal, da je videl Knoxovo in Sollecita tisto noč ob 23.00-23.30 na trgu v bližini hiše, kar je bilo razvidno iz bližnje ure, vendar je v svoji prvotni izjavi povedal, da so drugi ljudje v bližini nosili maske kot na noč čarovnic prejšnji večer.

·         Računalniški zapisi kažejo, da je bil Sollecitov računalnik uporabljen ob 21.10, Sollecito pa je živel vsaj 10 minut od mestnega trga.

·         Strokovnjak za prstne odtise je trdil, da je bil en odtis čevlja na vzglavniku na postelji v Knoxovi velikosti, vendar se vzorec ni ujemal z nobenim od njenih 22 čevljev, ko pa je bil vzglavnik zložen, se je ta odtis natančno ujemal z Guedejevimi čevlji Nike.

·         Delni krvni odtis na bližnji kopalni preprogi naj bi ustrezal Sollecitovi nogi, vendar so strokovnjaki potrdili, da je bil tako nejasen, da je ustrezal tudi Guedejevi nogi.

·         V Kercherjevi sobi niso našli las, vlaken oblačil, kože ali prstnih odtisov Knoxove ali Sollecita.

·         V njuni hiši ali v Sollecitovem avtomobilu niso našli krvavih oblačil, čevljev ali nožev.

·         Na nožu, vzetem v Sollecitovi kuhinji, na katerega ročaju je bil Knoxov DNK, naj bi bila v bližini konice sled Kercherjeve DNK, vendar je bil nož prevelik, da bi z njim naredili dve od treh vbodnih ran, in na njem niso našli nobenih ostankov krvi.

Ko je bila Knoxova obsojena v prvem sojenju, so nekateri dvomili, da je sodba "protiameriška", vendar je bil istočasno obsojen tudi Sollecito.

Guede se je na sodbo pritožil in kazen mu je bila spremenjena s 30 na 16 let zapora. Še vedno trdi, da Kercherjeve ni ubil. Njegovo drugo pritožbeno sojenje se je končalo decembra 2010 s potrditvijo obsodbe na krivdo.

Knoxova in Sollecito sta vložila ustrezne pravne dokumente za pritožbo na obsodbo, vendar sta še vedno veljala za "domnevno nedolžna", kot da bi bile prejšnje sodne razsodbe odložene. Njuno pritožbeno sojenje se je začelo novembra 2010 z novim sodnikom, ki je odločil o ponovni preučitvi dokazov DNK proti njima. Sodnik je odobril tudi ponovno zaslišanje priče Antonia C. o tem, katere dni je kaj videl.

3. oktobra 2011 sta bila Amanda Knox in Raffaele Sollecito obsojena na umor in še isti večer izpuščena na prostost.

Italijansko vrhovno sodišče je odredilo ponovno sojenje. Zadeva je bila obravnavana v Firencah in se je končala 30. januarja 2014. Knoxova in Sollecito sta bila spoznana za kriva umora. Obsojena sta bila na 28 (Knoxova) in 26 (Sollecito) let zapora.